»Ko nas obsije Božja svetloba z neba.« (kancler Helmut Kohl)
Cerkev na Slovenskem je na čelu z nadškofom Šuštarjem ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov in vseh ljudi dobre volje, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Zelo ključno vlogo je pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju Slovenije imel osebno papež Janez Pavel II., pa nemški kancler Kohl in zunanji minister Genscher, pa tedanji švicarski predsednik Furgler in nekateri drugi evropski politiki s katerimi je nadškof Šuštar že leta prej, posebej pa v času osamosvajanja, gojil osebno prijateljstvo ali pa zelo intenzivne osebne povezave.
Kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja sem imel to srečo in milost, da sem lahko od blizu spremljal vsa dogajanja glede osamosvojitve Slovenije. Pozneje sva bila soseda v Škofovih zavodih, ko se je nadškof Šuštar upokojil in se leta 1997 naselil tam. Moje misli o teh časih in nadškofu Šuštarju so torej sad osebnih pogovorov z njim kot eno ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve saj je vedno znova poudarjal, kako potrebujemo modrost, zrelost in pogum.
Dolga in potrpežljiva pot k pluralnosti, spoštovanju civilne družbe in spoštovanja človekovih pravic
Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije so se po odlično uspelem plebiscitu vedno bolj intenzivno nadaljevale. Slovenski škofje so ob vseh pomembnejših priložnostih poudarjali pomen tega zgodovinskega trenutka, na katerega so čakale že mnoge generacije. Sprejemali so različne obiske iz tujine pa tudi mnoge predstavnike domačega političnega življenja.
Ko je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar obveščen, da bo najkasneje 26. junija 1991 Republiška skupščina sprejela potrebne zakonske uredbe ter razglasila samostojno državo Slovenijo, je župnijskim uradom in samostanom poslal posebno pismo, v katerem jih vabi, da se v svojem kraju dejavno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega trenutka. Slovenska škofovska konferenca je ob razglasitvi samostojne Slovenije pripravila posebno izjavo, v kateri je povabila vernike k molitvi in odgovornemu vključevanju v graditev mlade države.
Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo pred »utišanim mikrofonom«, zakaj se je to zgodilo pa obstaja vsaj nekaj razlag. Pravzaprav niti ni tako ključno, da iščemo konkretno osebo, problematično je predvsem to, da se je kaj takega sploh zgodilo saj je to dokazovalo, da je nekaterim pluralnost v družbi in prisotnost Cerkve v njej še popolnoma nesprejemljiva in tuja misel.
Nadškof Šuštar, človek vere, molitve in vizije
Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1991, je nadškof Šuštar posvetil nove duhovnike. Mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici je bilo zaradi vojnih razmer v Sloveniji slabše obiskano. Po sveti maši je sledilo že tradicionalno kosilo z novomašniki in njihovimi družinami v Bogoslovnem semenišču na Dolničarjevi ulici. Med kosilom me je poklicala sestra redovnica, ki je sprejela telefonski klic, da bi se pri nadškofu nujno takoj rad oglasil predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar. Šel sem k nadškofu in mu to povedal. On je bil seveda pripravljen sprejeti Bučarja kadarkoli. Že med kosilom (torej dobrih deset minut po klicu) je Bučar sam in to kar peš prihitel na Dolničarjevo v Bogoslovno semenišče. Nadškof je prekinil kosilo, šel z njim v posebno sobo (kar v Bogoslovnem semenišču in ne na škofiji). Bučar je nadškofa Šuštarja v pogovoru prosil, naj nemudoma pokliče po telefonu svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Ljubljane in drugih delov Slovenije. Ta bombni napad naj bi se zgodil naslednji dan, v nedeljo, 30. junija. Bučar je v tem zaupnem pogovoru in prošnji nadškofu razložil še nekatera druga dejstva in hude nevarnosti. Spomnim se, da je nadškof Šuštar predčasno zapustil kosilo, skupaj sva odhitela v pisarniške prostore nadškofije in začelo se je klicanje po telefonu – od Vatikana do Švice in ZDA – ter pošiljanje telefaksov na kakih sto naslovov. To telefonsko klicanje in pošiljanje telefaksov je trajalo samo ta dan nepretrgoma okoli 12 ur, tja do polnoči. Ko se je to za tisti dan zaključilo, pa nas je nadškof Šuštar povabil v kapelo, da prosimo Stvarnika zgodovine in dobrega Očeta, da po svojem Sinu Jezusu in Svetem Duhu blagoslovi naše delo za mir. Posebej je to noč slovenski narod izročil v Marijino varstvo, Mariji Pomagaj na Brezjah. Od te noči izvira tudi zaobljuba, da vsako leto na praznik Marijinega Vnebovzetja, 15. avgusta, po naših romarskih cerkvah in pri vseh svetih mašah izročimo in posvetimo slovenski narod Božji in naši Materi Mariji.
Janez Pavel II (Sveti sedež) se je osebno zavzel za mednarodno priznanje Slovenije
Sveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav). Natančna analiza zgodovinarjev bo lahko podrobneje argumentirala, kako je bilo to priznanje odločilnega in ključnega pomena za druga priznanja. Ker sem bil takrat tajnik pri nadškofu Šuštarju, se natančno spomnim, kako se je nadškof Šuštar razveselil tega priznanja, za katerega si je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. prizadeval. Prav tega dne (13. januarja 1992) je bila neka slovesnost v Cankarjevem domu in k nadškofu je pristopil tedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in nadškofu čestital ter se mu zahvalil, da je bil na vse mogoče načine vse od prvih demokratičnih volitev in plebiscita 1990 tesno povezan s Svetim sedežem in tedanjim papežem Janezom Pavlom II. Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. Tako naj bi 12. januarja 1992 mimo proceduralnih postopkov (ali običajnega diplomatskega čakanja na to, kako se bodo drugi odločili) sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Res je, da je nekaj držav že prej priznalo Slovenijo, toda moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila, to lahko danes povsem mirno in argumentirano trdimo, ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji, da se vrne v Evropsko skupnost kot samostojna država.
Hitro spremenimo strukturo, pot k razumnosti in odgovornosti pa je veliko bolj naporna in daljša
Če hočemo bolje spoznati vlogo nadškofa dr. Alojzija Šuštarja pri slovenski osamosvojitvi, nikakor ne moremo mimo dejstva, da je velik del svojega življenja preživel v Švici (27 let), pred tem pa študiral v Rimu in tam doktoriral. Ko se je v poznih sedemdesetih letih (1977) po mnogih vabilih vrnil v Slovenijo in najprej predaval na Teološki fakulteti, leta 1980 pa je bil posvečen v škofa in kot ljubljanski nadškof metropolit prevzel vodenje nadškofije, je seveda prišel v čisto drugačen svet totalitarnega sistema nekdanje Jugoslavije. Iz demokratične Evrope, kjer so demokracija, pravna država in dialog temeljne vrednote, je prišel v totalitarni sistem, kjer je vse to zanikano ali pa pragmatično dopuščeno, pa še to v minimalni meri in le takrat, ko so se v osemdesetih letih počasi začele dogajati spremembe oziroma »implozija«, sesutje komunističnega sistema. Ob dogajanju v povezavi s prvimi demokratičnimi volitvami v Slovenji leta 1990 in osamosvojitvijo leta 1991 se je sicer spremenila struktura, toda razmišljanje, kritičnost, pluralnost na različnih področjih, pravna država, vloga civilne družbe (kar so osnovni principi moderne demokracije), vse to je kljub visokim pričakovanjem prihajalo z zamudo in žal še danes v veliki meri ostaja neuresničeno. Nadškof Šuštar je ob različnih priložnostih v samostojni Sloveniji pogosto poudarjal, da se struktura hitro spremeni oziroma prilagodi, samostojnost in kritičnost razmišljanja ljudi pa ne, če so tako dolgo živeli v totalitarnem sistemu, ki jim je prek šolstva na celotni vertikali, medijev, javnega mnenja in drugih načinov dobesedno okrnil (opral) možgane, za te spremembe pa je potrebnega več časa ter veliko potrpljenja in vztrajnega prizadevanja za spoštovanje temeljnih vrednot, iz katerih raste Evropa. Žal danes, po petindvajsetih letih samostojne države Slovenije vidimo, kako zelo prav je imel nadškof Šuštar. Vstop Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 je doživel kot upokojeni nadškof v Zavodu sv. Stanislava. Iskreno in prav otroško se je tega veselil in pogosto poudarjal, da je to zgodovinski dogodek, ki ga lahko primerjamo z osamosvojitvijo, s plebiscitarno odločitvijo za samostojno Slovenijo ali pa z izstopom Slovenije iz avstroogrske monarhije in s pridružitvijo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po 1. svetovni vojni.
Že pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo je nadškof Šuštar zelo veliko predaval po vsej Evropi in po drugih celinah. Srečeval se je tako z vodstvi različnih Cerkva kot tudi z državnimi voditelji. Če hočeš spoznati resnično Šuštarjevo veličino, potem moraš iti malo po Evropi, saj ga vsepovsod poznajo in izjemno cenijo kot človeka, nadškofa, velikega misleca in uglednega moralnega teologa.
Nadškof Šuštar, velik Slovenec in Evropejec
V svojih predavanjih in srečanjih je vse do svoje smrti 29. junija 2007 posebej izpostavljal nekatera dejstva, ki jih navajam v nadaljevanju. Več razlogov je, ki utemeljujejo pomen evropskega združevanja. Pogosto se omenja predvsem ekonomske, ki pa zgodovinsko gledano niso bili prvi. Na podlagi tragičnih izkušenj dveh svetovnih vojn je prišlo do zavestne odločitve za enakopravno, miroljubno sodelovanje in postopno vedno tesnejše povezovanje evropskih držav. Pri tem je prišlo tudi do načrtnih omejitev suverenosti nacionalnih držav in združevanja teh suverenosti na višji ravni zveze več držav. Tisti, ki so snovali Združeno Evropo, so imeli tudi moralne razloge: hoteli so odpraviti vzroke za nastanek novih vojn na evropskih tleh. Ni naključje, da je francoski minister Robert Schuman, ki je bil eden vodilnih zagovornikov evropskega povezovanja in nemško-francoske sprave, danes kandidat za blaženega in za svetnika. Evropskega povezovanja torej niso narekovali le ekonomski interesi evropskih gospodarstev, temveč so bili prav tako odločilni tudi moralni razlogi: sprava, mir, enakost, svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic.
Mir, varnost in prijateljsko sodelovanje – to je tudi naš nacionalni in državni interes. Miroljubno povezovanje evropskih narodov je mogoče zato, ker imamo skupni imenovalec. Kljub močni kulturni različnosti nas povezujeta naša skupna judovsko-krščanska religiozna dediščina in grškorimsko humanistično izročilo. Združena Evropa je torej mogoča, ker imamo Evropejci skupne temeljne duhovne in moralne vrednote. Te vrednote so: dostojanstvo človeške osebe, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti in identičnosti, socialna pravičnost, solidarnost in socialna država, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje. Evropa je domovina take religije in morale, kjer je v ospredju človek kot svobodno, enkratno in dostojanstveno bitje ter nosilec neodtujljivih pravic in svoboščin.
»Ko te obsije žar z neba ga ne spreglej« (kancler Kohl)
Zapustiti krščansko dediščino bi za Evropo pomenilo razprodati svojo istovetnost in jo končno izgubiti. Evropa je lahko bogata, z razvito industrijo in visoko tehnologijo, lahko si vzpostavlja take ali drugačne kulturne ustanove in politične okvire, pomembno je, da ohrani v svoji zavesti spomin na Kristusa, ki je osvobodil evropskega človeka in ga postavil pred Boga v svobodi in veličini odrešenega. V tem smislu bi omemba krščanskih korenin v evropski ustavi (kar se žal ni zgodilo) pomenila zgolj priznanje zgodovinske in kulturne vloge, ki jo je imelo krščanstvo pri oblikovanju Evrope. Kot je dejal papež Janez Pavel II., spomin na krščanske korenine ne pomeni uvajanja kakšnega religioznega ekskluzivizma. To je spomin na svobodo, ki jo je prinesel Kristus, spomin na čudoviti zagon, ki ga je krščanstvo dalo evropskemu človeku, zagon, ki ga je privedel do zadnjih meja zemlje, po drugi strani pa ga je v notranjem potovanju privedel do zadnjih globin njegovega dostojanstva, osnovne enakosti vseh in pravičnosti za vse. Zato je na predvečer našega članstva v Evropski uniji pri skupnem praznovanju v Zavodu sv. Stanislava z velikim veseljem izrekel približno takole: »No, vidite, če zaupamo v Boga, Stvarnika zgodovine, in se vsak po svojih močeh tudi potrudimo, pa se da vendarle narediti nov korak naprej za skupno dobro naše drage Slovenije!« Naj bo tako tudi ob našem praznovanju 25. obletnice samostojnosti. Ne spreglejmo Svetlobe, ki nas je obsijala in nas razsvetljuje se danes.
msgr. dr. Anton Jamnik
ljuljanski pomožni škof
