Uvod v bogoslužje
Sobratje duhovniki, diakoni redovniki, sestre redovnice, kandidati za stalni diakonat, ministranti in drugi liturgični sodelavci, Stolni moški zbor na koru, dragi verniki - predstavniki Božjega ljudstva naše škofije, sestre in bratje v Kristusu!
Krizmena maša v stolnici, danes, na veliki četrtek, na rojstni dan duhovništva in evharistije, vidno uresničuje skrivnost Cerkve, ko smo zbrani duhovniki, diakoni, redovniki, sestre redovnice, in vi dragi verniki, ki smo globoko povezani z duhovnimi vezmi skupnega ali krstnega duhovništva; mi duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice še posebej z vezmi službenega duhovništva in redovnih obljub, vsi pa v edinosti in povezanosti s škofom in preko njega s svetim očetom Frančiškom, naslednikom apostola Petra, ki nas z mladostno apostolsko gorečnostjo in pastoralno svežino navdihuje in usmerja v službi Cerkve v današnjem svetu.
V tem občestvu krajevne in vesoljne Cerkve še globlje doživljamo neprecenljivi dar, da smo bili maziljeni s Svetim Duhom, ko smo bili pri krstu in birmi in mi, duhovniki in redovniki, še posebej po zakramentu mašniškega posvečenja poklicani in izvoljeni, da bi oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9). Hvaležno se spominjamo dogajanja, ko se je Gospod z usmiljenim pogledom ozrl tudi na nas in nas izbral kot nekoč evangelista Mateja, »miserando atque eligendo – z usmiljenjem in izvolitvijo«, bi rekel papež Frančišek (prim. OU 7).
In danes, pri tej krizmeni maši blagoslavljamo krstno in bolniško olje in posvečujemo krizmo; sveta znamenja, v katerih se uresničuje delo odrešenja, duhovno poslanstvo Cerkve, naše duhovništvo in naša služba Bogu in bližnjemu.
Odprimo srca Božji milosti, poslušajmo kaj govori Božji Duh naši krajevni Cerkvi, posebej nam, sobratje duhovniki, diakoni, redovniki in sestre redovnice, ko danes obnavljamo naše duhovniške in redovniške obljube. Zahvalimo se Gospodu, da nas je poklical in obžalujmo svoje grehe, če smo kdaj opustili prvotno ljubezen (prim. Raz 2,4-7), da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
Sobratje duhovniki, diakoni redovniki, sestre redovnice, kandidati za stalni diakonat, ministranti, sestre in bratje v Kristusu!
1. Evangelij krizmene maše, ki smo ga poslušali, nas postavlja v Nazaret, na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus po svoji navadi šel v soboto v shodnico in je vstal, da bi bral (prim. Lk 4,16-21).
Primerilo se je, da je bilo na vrsti mesto, kjer prerok Izaija napoveduje Odrešenika in njegovo poslanstvo, ko pravi: »Duh Vsemogočnega Gospoda je nad menoj, zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim, da ozdravljam tiste, ki so potrtega srca in oznanim leto božjega usmiljenja.« (prim. Iz 61, 1). Zaprl je knjigo in očeh vseh v shodnici so bile uprte vanj. Tedaj jim je rekel: »Danes se je to pismo spolnilo. Ta, o katerem govori prerok, stoji pred vami.« (Lk 4,21).
To skrivnostno dogajanje, dragi sobratje duhovniki in redovniki, to maziljenje z Gospodovim Duhom se je uresničilo na Jezusu Kristusu, to maziljenje s sv. Duhom se je uresničilo tudi v nas, ko nas je Gospod, po zakramentu mašniškega posvečenja, mazilil s Svetim Duhom, da bi nas poslal oznanjat evangelij ubogim, da bi po nas nadaljeval delo odrešenja, tu in sedaj, med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine (prim. Rim. 8,18-22). »To je dar in skrivnost«, je svoj čas zapisal sveti papež Janez Pavel II. v svojih spominih; to je dar in skrivnost, ki nas nagovarja, navdihuje, poživlja in krepi, vedno znova, še posebej danes na veliki četrtek, ki je rojstni dan duhovništva in evharistije; danes, ko smo vsi, posebej mi duhovniki, redovniki, diakoni, redovnice in kandidati za stalni diakonat še posebej nagovorjeni, da poglobimo in utrdimo naše posvečenje, našo zavezo z Gospodom, se popolnoma identificiramo z Njim in po Njem in v Njegovem imenu in v njegovi osebi – in persona Christi, zidamo in gradimo Božje kraljestvo.
2. Veliki četrtek, praznik evharistije in duhovništva je dan, ko se zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli; je pa tudi priložnost, da se zahvalimo drug drugemu, je priložnost zame, da se kot pastir krajevne Cerkve zahvalim vam, sobratje duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice za vašo zvestobo, prijateljstvo, pripravljenost, soodgovornost in požrtvovalnost, da z združenimi močmi uresničujemo poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Posebej bi se rad zahvalil vsem, ki kljub starosti, bolezni in mnogokrat neurejenim razmeram zvesto vztrajate na župnijah in ste pričevalci z zgledom vašega duhovniškega življenja in dela, 25, 50, 60 in več let zvestobe v Gospodovem vinogradu.
Zahvala vsem, ki upravljate dve ali več župnij in skupaj s svojimi sodelavci potrpežljivo prenašate in rešujete probleme in težave, ki jih s seboj prinaša življenje, še posebej pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev. Hvala vsem, da smo skupaj z našimi verniki varuhi in nosilci dragocenega duhovnega izročila, ki sega v antično dobo, do prvih sledov krščanstva na naših tleh, pa preko duhovnih tokov srednjega in novega veka vse do našega časa, ko se skupaj z vesoljno Cerkev pogumno soočamo z znamenji časa in iščemo odgovore na vprašanja, kaj govori Duh Cerkvi v naši domovini (prim. Raz 2,11) in še posebej celjski škofiji.
Na ta vprašanja iščemo odgovore v nenehnem vračanju k virom našega duhovnega življenja in naše pastorale, ki so: Sveto pismo, sveto bogoslužje in molitev. Na ta vprašanja iščemo odgovore v duhu navodil 2. vatikanskega koncila, slovenske sinode in krovnega dokumenta naše pastoralne prenove Pridite in poglejte, ki je še vedno vabilo, navdih in kažipot naše pastorale, ki naj omogoča, da bo naša krajevna Cerkev, to se pravi mi, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice in z nami vsi verniki postajali vedno bolj živa in misijonarska občestva, ko bomo drug drugemu pomagali k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom – Odrešenikom človeka, da bomo lahko drug drugemu služiti v ljubezni (prim. PIP 59).
Na to pot nas je posebej vabilo sveto leto usmiljenja, ki je po zamisli papeža Frančiška želelo biti odgovor Cerkve na pereča vprašanja, ki vznemirjajo sodobnega človeka. Želelo je biti in še ostaja zdravilo, pomoč in rešitev za svet, ki se vedno globlje zapleta v napetosti in verige sovraštva in nasilja, ki hromijo medsebojne odnose na vseh ravneh našega življenja. Sveto leto usmiljenja se namreč nadaljuje, saj se mi škofje, duhovniki in redovniki in z nami vsi verniki ne moremo in smemo odreči temeljni nalogi, da smo nosilci, da smo razodetje Božjega usmiljenja, ko hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, »ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge (Mt 20,28). Zato se danes, na rojstni dan evharistije in našega duhovništva iskreno zahvaljujem vam sobratje v duhovniški in redovniški službi in božjemu ljudstvu naše škofije, da smo nosilci in graditelji tega dragocenega duhovnega izročila, ki je delo odrešenja našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Po zgledu in v duhu navodil papeža Frančiška, zlasti njegovih apostolskih spodbud »Veselje evangelija« in »Radost ljubezni«, smo vsi duhovniki in redovniki na neki način nosilci evangelizacije v Duhu. Papež Frančišek pravi: »Kadar rečemo, da ima kakšna stvar duha, navadno mislimo na notranje nagibe, ki spodbujajo, motivirajo, opogumljajo osebno in skupno delovanje ter mu podeljujejo smisel. Evangelizacija v Duhu se zelo razlikuje od kopičenja nalog, ki jih doživljamo kot težko obveznost, ki jo zgolj prenašamo ali sprejemamo nase kot nekaj, kar nasprotuje našim nagnjenjem in željam. Papež Frančišek in mi z njim iščemo prave besede in pota, ki bi spodbudile bolj vneto, veselo in velikodušno evangelizacijo, ki jo preveva ljubezen in polnost življenja. A vemo, pravi papež Frančišek, da ne zadostuje nobena motivacija, če v srcu ne gori ogenj Svetega Duha« (prim. VE 261). Sobratje duhovniki, diakoni, redovniki in vsi zbrani verniki, prižgimo ogenj Sv. Duha, vstopimo v skrivnost, v velikonočno skrivnost našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bomo na novo slišali in razumeli Gospodove besede: »Niste vi mene izvolili, jaz sem vas izvolil... Pridite k meni in jaz vas bom poživil… in našli boste mir svojim dušam« (prim. Jn 15,16;Mt 11,28).
3. Danes, pri krizmeni maši, blagoslavljamo krstno in bolniško olje in posvečujemo sv. krizmo in na vso to bogato pastoralno dejavnost kličemo Božji blagoslov in obilje darov Sv. Duha. V blagoslovljenih sv. oljih se namreč zrcali celotno duhovno poslanstvo in dejavnost Cerkve ter duhovno poslanstvo, moč in sijaj naše duhovniške službe.
Blagoslavljamo krstno olje, s katerim bodo zaznamovani, maziljeni novokrščenci; otroci, ki prejmejo krst po veri staršev, botrov in vsega občestva in odrasli, katehumeni, ki po ustrezni pripravi sami izpovedo vero in pripravljenost, da bodo krščansko živeli. V tem blagoslovu je obseženo vse oznanjevalno delo Cerkve: verouk in uvajanje v krščansko življenje, doma, v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, na oratoriju, na tečajih, na srečanjih, na romanjih in drugod. Tu so mediji, tisk, internet in vsa druga sredstva obveščanja, ki jih tudi vključujemo v oznanjevanje.
Ob vsem iskrenem pastoralnem prizadevanju in še kolikor toliko zadovoljivem dogajanju nas vedno bolj vznemirjajo nič kaj obetajoči statistični podatki. Navadno se opravičujemo, da so pač taki časi, da je to proces sekularizacije in da je v drugih deželah še slabše. Ko pa je SŠK objavila Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji za leto 2017 so se začele prižigati alarmne luči. Versko življenje v Sloveniji vidno upada, število krstov se zmanjšuje, obisk nedeljske maše in vpis za verouk upada, stanje duhovnih poklicev je zaskrbljujoče. Največji padec števila krstov beleži in resno krizo duhovnih poklicev doživlja prav naša, celjska škofija. Zelo smo hvaležni uredništvu revije Cerkev danes, ki spremlja ta dogajanja in predlaga možne rešitve. O tem smo govorili tudi na pastoralnem obisku »Ad limina« v Rimu in v soočenju z izkušnjami vesoljne Cerkve motrili našo situacijo. Je že res, da ta vprašanja ne sodijo v homilijo krizmene maše velikega četrtka, a so močno povezana z našo duhovniško službo, ki se uresničuje tudi v pastorali krsta, birme in drugih zakramentov in zakramentalov, v pastorali duhovnih poklicev, v sodelovanju med duhovniki in verniki, in ne nazadnje, tudi v točnosti podatkov, ki jih pošiljamo Pastoralni službi.
Blagoslavljamo bolniško olje in prosimo Gospoda, naj to nebeško zdravilo varuje na telesu, duši in duhu vsakega, ki bo s tem sv. oljem maziljen. Tu je obsežena vsa pastorala bolnikov, invalidov, starejših, trpečih, umirajočih. Tu so telesna in duhovna dela usmiljenja, karitas, dobrodelnost , prostovoljstvo. Hvaležni smo vodstvu ter sodelavkam in sodelavcem Škofijske in župnijskih Karitas, Vincencijevim konferencam, gibanju »Vera in luč« in drugim dobrodelnim ustanovam, ki poskrbijo, da se odzivamo na znamenja časa in imamo odprte roke in srce za trpeče in pomoči potrebne brate in sestre, v katerih se srečujemo z Jezusom. Hvala vam sobratje duhovniki in redovniki, diakoni, sestre redovnioce, izredni delivci in delivke sv. obhajila, ki hodite po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa in pomagate, da bi se približali idealu o katerem beremo v Apostolskih delih, da so tako skrbeli drug za drugega, da ni bilo ubogega in zapuščenega med njimi (prim. Apd 4,34).
Najbolj slovesna je posvetitev krizme, dragocenega olja, s katerim so maziljeni novokrščenci, birmanci, diakoni, novomašniki, škofje; vsi, ki se posvetijo delu za Božje kraljestvo. S sveto krizmo so zaznamovane tudi cerkve, oltarji, zvonovi in drugi predmeti, ki so v službi oznanjevanja in Božjega kraljestva. Podobno kot pri blagoslovu krstnega olja smo tudi pri posvetitvi krizme v žarišču oznanjevalne in posvečevalne službe službe Cerkve, ki jo v moči svetega reda in redovnih obljub uresničujemo duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, v moči krsta in birme pa na svoj način tudi vsi verniki. Vsem velja Jezusovo naročilo: »Pojdite in učite vse narode… ne bojte se, jaz sem z vami« (prim. Mt 28,19-20).
Veseli smo in Bogu hvaležni, da se že 2000 let uresničuje to mogočno božje-človeško dogajanje in se oznanja evangelij vsemu stvarstvu. Če pa to dogajanje malo pobliže pogledamo, ugotavljamo, da bo zaradi spremenjenih časov treba marsikaj drugače zastaviti, da bi naše oznanjevanje bolj usklajeno in prilagojeno načinu mišljenja in čutenju ljudi našega časa. Posebej zaskrbljujoč je pojav, da mnoge naše družine niso več spodobne versko vzgajati otroke in mlade in jim posredovati temeljne vrednote človeškega in krščanskega življenja. Sinoda škofov o družini in papež Frančišek z apostolsko spodbudo Radost ljubezni budno spremlja to situacijo, in nakazuje mnoge rešitve in kako želimo, da bi ta luč razsvetlila tudi nas in naše pastoralno delovanje.
Da, dragi v Gospodu, skrbi in vznemirja nas veliko stvari, a najbolj zaskrbljujoče je stanje duhovnih poklicev v naši škofiji, ko imamo že 37 župnij brez rednega duhovnika, v bogoslovju pa imamo le enega, tu navzočega diakona, letošnjega novomašnika, ki smo ga zelo veseli in se zavedamo, da je tisti dragoceni »svetopisemski ostanek«, ki pa je po Božjem zagotovilu nosilec Božjih obljub (prim Iz 10, 20. Rim 9,27). Prav je, da si osebno in na naših duhovniških srečanjih vedno znova zastavljamo vprašanje: Kaj nam Bog želi povedati po tem pomanjkanju duhovnih poklicev?
O tem smo tudi govorili na obisku »Ad limina« v Rimu, posebej na dvournem pogovoru s papežem Frančiškom, ko smo se v posebej ustavili ob vprašanju pomanjkanja duhovnih poklicev. Papež je pazljivo poslušal naša mnenja in razloge za to stanje in je naglasil, da je ob vseh znanih razlogih, ki vplivajo na duhovne poklice izredno pomemben duhovnikov zgled, njegovo pričevanje, njegova predanost, njegova zvestoba Jezusu Kristusu, in Božjemu ljudstvu, ki prežarja, bogati in navdihuje vse njegovo življenje in delovanje. Srečen, vesel in v svojem poklicu izpolnjen duhovnik, redovnik ali redovnica, je najboljše vabilo za duhovne poklice, je menil sveti oče in dodal, da duhovni poklic je in ostane Božji dar, ki se uresničuje v tistem skrivnostnem dialogu, ko Bog kliče in človek odgovarja, nekoč in danes. Tudi danes je veliko mladih, ki jih Bog zaneslivo kliče na pota služenja Kristusu in njegovi Cerkvi v duhovniškem, ali redovniškem poklicu. Težava je v tem, da so mnogi drugi klici in vabila močnejši in zadušijo seme Božjega klica. Tu pomaga moja, tvoja in naša molitev, saj še vedno velja Jezusovo zagotovilo: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7).
Dragi sobratje v duhovniški in redovniški službi, sestre in dragi bratje v Kristusu!
Obhajamo veliki četrtek, rojstni dan evharistije in duhovništva.
Ključno vprašanje našega duhovništva, naše duhovniške identitete in naše apostolske gorečnosti je naša povezanost, naša predanost Kristusu in Božjemu ljudstvu (prim. VE 265-266). To zavezo, to predanost in zvestobo sedaj obnovimo in se v duhu vrnimo v tisto uro, ko smo bili maziljeni s Svetim Duhom pri svetem krstu, pri birmi in mi, duhovniki in redovniki in diakoni, pri mašniškem oz. pri diakonskem posvečenju. Zbrani v Svetem Duhu obnovimo naše duhovniške in redovniške obljube in kot pri mašniškem posvečenju in znova recimo: »Tukaj sem, Gospod! Hvala ti, da si me poklical«. (prim. Iz 6,9). Amen.
Msgr. dr. Stanislav Lipovšek
Celjski škof
