Jezus od nas zahteva nekaj, kar je skoraj nemogoče: Spravo z bratom, ki nas sovraži ali pa mi sovražimo njega. Ni nujno, da imamo vsi sovražnike, smo pa v položaju, da jih lahko hitro dobimo. Zamere se lahko v nas privlečejo zelo potuhnjeno, nevede, tako da jih niti ne opazimo. Že samo ena sama beseda je dovolj, da se v nas prikrade ljubosumje, nevoščljivost ali pa sumničenje. Ne da bi zares preverili, kaj je v resnici res, se mimogrede znajdemo v sovraštvu, ki pa zahteva takojšnja ali pa tudi poznejša slaba povračila. 

Če svojemu prijatelju dovolim, ali pa ga celo ščuvam, da dela slabo mojemu sovražniku, se takšno naščuvano prijateljevo sovraštvo takoj obrne proti meni. Pride namreč dan, ko vsi moji prijatelji, s katerimi sem koval sovraštvu proti drugim, naenkrat postanejo moji sovražniki in postanejo prijatelji mojih sovražnikov. Ljudje smo zaradi izvirnega greha tako močno ranjeni, da nas mimogrede zanese na eno ali drugo stran – danes namreč prijatelji, jutri pa že sovražniki. Vsi si namreč zelo želimo pravice, vendar pa nas prav ta želja lahko napravi za sovražnike, ko si želimo samo še zadoščenja. 

Čeprav smo ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi, se sami ne zmoremo upirati sovraštvu in njegovim posledicam. Zase si vedno želimo zadoščenje – tudi tako, da je tisti, ki je postal naš sovražnik, kaznovan. Kristus nam preprosto ne dovoli, da bi ostali zgolj pri pravičnosti. Od nas zahteva mnogo več: Ljubiti moramo sovražnike. V krščanstvu je to najtežja reč. Lažje je vse prodati. Lažje je celo umreti, kot pa ljubiti svoje sovražnike. 

Kako bi naj gledamo mirno na tiste, ki nas nenehno tožijo škofu ali pa prenašajo drugim slabe novice o nas? Jezus od nas ne zahteva, da bi bili prijatelji s tistimi, ki so nas močno prizadeli z njihovimi slabimi dejanji. Saj tudi sam ni prijateljeval s farizeji, s Herodom, Poncijem Pilatom ali z velikima duhovnikoma Ano in Kajfo, ki sta kriva njegove smrti na križu. Tudi ni iskal stika z Herodiado, ki je dala ubiti Janeza Krstnika. 

Simpatija namreč ni odvisna od nas. Ne moremo ji zapovedovati, kdo naj nam bo simpatičen in kdo ne. Simpatija se prebudi med tistimi, ki so si všeč, in tistimi ki so si blizu tudi po značaju. 

Delati za spravo z našimi sovražniki, pomeni, da se na ustavljamo pri svojih upravičenih pravicah, temveč da upoštevamo to, kar je dobro za njih. Ni dobro, da na slabo odgovarjamo s slabim ali na krivico s krivico. Jezus zahteva, da v sebi gojimo takšno razpoložljivost, ki privošči vse dobro tudi sovražnikom ali pa tistim, ki nam niso simpatični. Vedno nekdo mora narediti prvi korak. Naši sovražniki ga najbrž ne bodo. Lahko pa ga napravimo mi. S tem presekamo dramatični krog sovraštva, ki nas je mogoče že zajel v svoj uničujoč vrtinec. 

To ni lahko in zato brez molitve ne gre. Samo molitev lahko ugaša agresivnost, jezo in napadalnost. Samo molitev lahko osvobaja srce in sovražnikom posreduje tista lepa čustva, ki jih nebeški Oče goji tudi do njih. Molitev za sovražnike je največje in najbolj žlahtno dejanje ljubezni do sovražnikov. Molitev namreč mehča srce, da si zaželi osvoboditve od vsake oblike sovraštva. Ko molimo, naše srce uravnavamo po Božjem Srcu, ki dopušča, da sonce sije nad dobre in slabe ljudi. 

Jezus nam ne prepoveduje, da bi se ne potegovali za svoje pravice ali za svoje dobro ime. Iskati spravo s sovražniki namreč ne pomeni, da bi si kar tako zatiskali oči pred vsem slabim. Še posebej duhovniki smo dolžni, da iz svoje srede odpravljamo krivce, prevare in druge zlobnosti. Vendar jih ne odpravljamo s sovraštvom, jezo ali slabimi dejanji

Potrpežljivost je velika krepost. Kdor jo poseduje, je velik pred Bogom. Potrebne so nam velike in močne duhovne mišice, da vztrajamo v potrpežljivosti. Resnični in pravi Jezusov učenec je tisti, ki s potrpežljivostjo prenaša težo nepravičnosti. 

Potrpežljiv človek namreč v sebi že sedaj nosi takšno usmiljenje, ki je sočutno do nehvaležnežev in zamorjenih nesrečnežev. Potrpežljiv človek na te ne gleda zviška, temveč je v nenehni pripravljenosti, da jim stori kaj dobrega.  

Naša duhovniška služba nam je v veliko pomoč pri iskanju sprave s sovražniki. S pomočjo molitve, svete maše in drugih zakramentov ter raznih bogoslužnih opravil, si namreč vedno kultiviramo naša čustva, in se učimo ravnati tako, kot ravna z nami in drugimi ljudi nebeški Oče. 

Naj nas vse gospod Bog spozna vredne, da bomo njegovi Sinovi. Edinost in sprava med nami pa naj bo tudi v nebesih naše ogledalo. 

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof