Spoštovani bratje in sestre, vse vas pozdravljam v Kristusu.

Praznik Marijinega vnebovzetja letos obhajamo precej drugače kot prejšnja leta, ali prejšnja desetletja, oziroma celo stoletja. Po dolgem premišljevanju, pogovarjanju in priporočanju Bogu za pravo odločitev, letos na žalost nismo mogli pripraviti takšnega romarskega shoda, kot smo ga bili vedno navajeni. Nekateri smo vseeno prišli v to Marijino svetišče, drugim je bilo priporočeno, da Mariji dajo hvalo po domačih župnijah.

Maske na obrazu in razkužila namreč močno določajo naš način življenja, obhajanja bogoslužij, pa tudi nas opominjajo k odgovornosti za zdravje in življenje drug drugega. V maskah moramo skrivati obraze drug pred drugim in si neprestano z razkužilom prati roke, da se tako obvarujemo pred grozečim virusom. To ni prijetno. Nekateri zato tudi ne gredo v cerkev. Radi bi videli obraze drugih, radi bi prosto dihali, radi bi se srečali, radi bi si podali roke, radi bi se nasmehnili... Mnogo reči bi tudi danes radi, pa ne moremo.       

Marijino vnebovzetje je sad njenega brezmadežnega spočetja, ki jo je usposobilo za Božje materinstvo. Marija je bila brez izvirnega in brez osebnega greha. Že v telesu njene matere sv. Ane, je bila brez izvirnega greha, ki sicer vsakega človeka bremeni k nagnjenosti k osebnemu grehu. Marija v svojem zemeljskem življenju ni storila tudi nobenega osebnega greha. To se zdi nekaj nemogočega, vendar je Marija to zmogla, ker jo je pri tem podpirali Božja milost. Zaradi te nadnaravne kreposti je Marija tudi v vidni podobi nadvse lepa. Ko so Bernardko Lurško po videnjih Device Marije spraševali, kakšna je gospa, ki je samo sebe imenovala da je »Brezmadežno spočetje«, je Bernardka ljudem povedala, da je nebeška gospa, ki jo je videla tako lepa in veličastna, da tega z besedami ni mogoče povedati. Kip Device Marije, ki stoji v lurški votlini prikazanja, je bil narejen še za časa Bernardkinega življenja. Bernardka s tem kipom ni bila zadovoljna. Po njenem mnenju je zdaleč o tega, kakšna je v resnici Devica Marija v nebesih. 

Tudi tukaj v Turnišču je podoba poveličane nebeške Matere zelo lepa in nam pripoveduje o starodavni vernosti naših panonskih prednikov, ter čaščenja Matere Božje, vendar je tudi to človeška podoba, ki na sebi nosi zgodovino preteklih rodov. V čaščenju Matere Božje namreč nikakor ne smemo prezreti, da je Marija zelo močno zaznamovana z zemeljskim življenjem, ki pa ga ni krasilo lagodje. Marijino življenje je bilo polno nevarnosti in negotovosti. Preganjal jo je Herod že ob Jezusovem rojstvu. Njeni rojaki niso razumeli, da je Jezus Božji Sin, zato so ga hoteli pahniti v prepad. Voditelji templja, kjer je kmalu po rojstvu Jezusa darovala Bogu in kjer ga je kot najstnika iskala, so Jezusa obsodili na smrt, rimski vojaki pa so ga križali, in Marija je bila tej grozovitosti priča. Ljudje ki so poznali Marijo, so jo gotovo zaradi tega tudi izrinili iz svojega okolja. Imeli so jo namreč za mater izobčenca. Marija se najbrž po Jezusovi smrti in vstajenju ni več vračala v Nazaret. Zdi se da je nekaj časa živela v Jeruzalemu skupaj z apostoli in nato v Efezu, kjer je tudi zaspala in je bila tam vzeta v nebesa z dušo in telesom. 

Čeprav je bila Marija prosta vsakega greha, pa je vendarle na sebi močno občutila posledice grešnosti človeštva. Marija je to morala občutiti kot veliko bolečino. Že knjiga Razodetja to dramatično prikazuje, ko se je v boj z njo spustil hudi duh v podobi ognjenordečega zmaja (Raz 11, 19; 12, 1-6.10). Ta je hotel pokončati njo in Božjega Sina. To je boj med čisto in brezmadežno dušo Božje Matere in povsem izprijeno podlostjo zločinskega hudega duha. V ta boj smo hote ali nehote vpeti vsi ljudje. Posledice tega boja občutimo vsi. Če je nekdo poglobljen v veri, bo na sebi močno občutil duhovne napade hudega duha, pa tudi dostikrat nasprotovanja najbližjih ljudi. 

Zakaj je ognjenordeči zmaj hotel uničiti nebeško Mater Marijo? Zato, ker je Božja Mati. Zakaj hoče uničiti tudi nas? Zato, ker verujemo v Marijinega Sina Jezusa. Devica Marija je bila v nebesa vzeta, ker je kot Jezusova Mati dobro bojevala svoj boj vere proti ognjenordečemu zmaju. V tem boju je zmagala. In zaradi te zmage je poveličana v nebesih z dušo in telesom. 

Očiščevanje krivde je močno zaznamovano v naši človeški naravi. Zmeraj iščemo načine, kako bi izpričali svojo nedolžnost. Zato se zelo redko med nami slišijo besede opravičila. Simbol tega je postalo pilatovsko umivanje rok, ki bi naj pomenilo lažno nedolžnost nad krvjo Božjega Sina. Nikdar poprej si človeštvo ni toliko razkuževalo rok, kot to delaj sedaj. Nenehno umivanje rok z razkužilom bo sčasoma dobilo tudi svoj simbolni pomen, ki bo postal pregovoren. Če si je Pilat pral z vodo svojo krivdo, ker je na vsak način hotel ostati nedolžen nad smrtno obsodbo, ki jo je sam izrekel, ko je Jezusa prepustil zločincem, nas bodo tudi naši zanamci v razlaganju zgodovine prepoznali kot rod, ki si z razkužili spira roke, ker je zastrupil ta svet z virusom, ki je v človeštvo vnesel mnoge grožnje, predvsem pa grožnjo smrti. 

Čeprav celo danes med prazničnimi bogoslužjih naši obrazni niso vidni, so pa vidne naše oči. Te oči so zaskrbljene. Na njih je vidno to, kar se poraja v naših srcih: strah, negotovost, malodušje, nelagodje, žalost…. Marija vidi oči in vidi naš obraz. Naše maske ji ne morejo preprečiti pogleda, ki seže vse do globin našega srca. Marija močno doživlja našo sedanjo stisko, ki je močno podobna njeni stiski, ko jo je preganjal ognjenordeči zmaj. Vendar pa je Bog rešil Devico Marijo pred žrelom ognjenordečega zmaja. Kot je vsemogočni Bog vedno blizu Marije, je blizu tudi nam. Tudi za nas ima Bog plan rešitve. Ko mi rečemo: smo izgubljeni, Bog tolaži: našel sem vas. Ko mi rečemo: obsojeni smo na propad, Bog opogumlja: rešil vas bom. Ko mi rečemo: ne, Bog reče: da. 

Praznik Marijinega vnebovzetja naj bo letos zato še posebej za vse nas dan milostnega pogleda Matere Božje iz nebes, ki nam sporoča, da je Bog še vedno z nami in bo vedno z nami. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof