Dokler bomo dajali drugim, bo dovolj tudi za nas…

Jezusovo nasičevanje velike množice s kruhom in ribami nikakor ne more biti primerljivo druženju na 'Sočni vilici', oziroma 'Trezinjem' ali 'Miklovžovemu senji' v Soboti in podobnim rečem tudi drugod, kamor prihajamo zaradi kratkočasja, volje po druženju in kulinaričnih apetitov. Pri Jezusovem nasičevanju množice gre za razodevanje Boga med nami, ki se vedno in povsod na nešteto čudovitih načinov sklanja k ljudem. Bog ima skrb za ljudi. Si da opravka z ljudmi. Si vzame čas za ljudi. Vidi stiske in potrebe ljudi. Ni brezsrčen in brezbrižen, temveč je nadvse čuteč. Jezus ni kasiral lačni množici ponujenega kruha in rib. Tudi ni postavljal pogojev, kdo je vreden in kdo ni vreden te hrane. Vsi so bili nasičeni. Učenci so najprej imeli samo pet hlebov in dve ribi, na koncu pa je ostalo dvanajst polnih košev. Kjer Bog podarja, tam ničesar ne zmanjka, temveč še ostaja celo za tiste, ki ga ničesar ne prosijo. Bog se nevsiljivo podarja tudi tem, da bi ga sprejeli in vanj verovali.

V Jezus v svojem čudežu pomnožitve kruha in rib nakaže bistvo in pomen evharistije. Večkrat je učencem dejal, da je on tista hrana, ki daje življenje. Nekateri tega niso razumeli in so odpadli in odšli od njega.

Pohujševali so se nad tem, da bi morali jesti njegovo meso in piti njegovo kri, vendar je vzrok njihovega odpada od Jezusa veliko bolj drugje: Bili so ujeti v malikovanje samega sebe do te mere, da so dajali izključno prednost sebi in ne Jezusu.  Bili so prepričani, da o njem vse vedo. In ko mislim, da vse vem o Jezusu, si potem o njem ustvarim svoje mnenje, mu postavljam svoje meje, kaj on lahko počne in kaj ne, do kam lahko gre in kamor ne sme iti.

Evangeliji nam večkrat poročajo, da so učenci Jezusu radi dajali nauke in opazke. Juda Iškarijot mu je očital, da je potraten. Peter mu je preprečeval, da bi vstopil v svojo uro trpljenja. Janez in Jakob sta mu komandirala, kakšne privilegije naj zanju zrihta v nebesih. Bartolomej mu je očital, da je nazareški povprečnež. Filip v njem ni mogel videti Očetove podobe. Tomaž je dvomil, če je sploh Božji sin, ki ima moč vstajenja… Evangelij nam poroča, da so vsi dvanajsteri učenci Jezusu vsiljevali zanje edino sprejemljivo varianto, da odpusti utrjeno in lačno množico in si sama priskrbi hrano. To bi bilo zanje najlažje, saj bi potem tudi oni imeli nekoliko miru pred ljudmi. Jezus pa vztraja, da morajo skupaj z njim poskrbeti za lačne in utrujene.

Evharistija pomeni Jezusovo nenehno vztrajanje med nami. Stoletja pridejo in odidejo, in se kopičijo v tisočletja, Jezus pa še vedno vztraja med nami pod podobo kruha in vina. Vztraja, da nas nasiti s svojim telesom in krvjo. Jezus se nikdar ne utrudi. Za človeštvo nikdar ne moremo reči, da je spočito in sito.  Vedno smo na poti, vedno utrujeni. Eni imamo zaenkrat še dovolj kruha, druga ga nimajo. Razlogi prenasičenosti, z druge strani pa lakote v svetu, pomenijo naše težavnosti z mirom in pravičnostjo. Še vedno si sami ne znamo in nočemo razdeliti kruha. To postaja danes zelo nevarno za ves svet. Rastejo cene hrane in energentov. Podirajo se prehranske verige. Politiki in gospodarstveni si belijo glave, kako rešiti svet pred grožnjo lakote.

Včasih smo se čudili molitvi pri telovski procesiji: 'Kuge, vojske in lakote, reši nas o Gospod'. Kuge novega virusa še nismo povsem preživeli, vojna nam grozi iz Ukrajine in drugih delov nemirnega sveta, in grozi nam tudi velika podražitev hrane in zato tudi pomanjkanje.

Jezus nas posluša in sliši. Še vedno nam naroča: »Vi jim daje jesti«. To, kar imamo, ne skrivajmo zase. Vedno nosimo pred Jezusa to, kar lahko damo tudi drugim. Veliko reči lahko damo. Svojo naklonjenost in pozornost lahko damo drugim. Svojo molitev lahko damo drugim. Svoj kruh lahko delimo z drugimi.

Jezusovo vztrajanje med nami v sveti evharistiji pomeni njegovo skrbnost za nas. Ne bojmo se. Dokler bomo dajali drugim, bo dovolj tudi za nas. Jezus bo množil potrebne darove za vse. Božja ekonomija dvanajstih polnih košev kruha in rib, ki so ostali na koncu Jezusove postrežbe lačnih, velja tudi za nas. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof in podpredsenik SŠK