Dragi bratje in sestre!
Imeti vsakodnevno možnost obhajati evharistično daritev kot vez med nami v Jezusu Kristusu, ko se zbiramo okoli škofov in duhovnikov ob oltarjih naših cerkva, resnično pomeni velik privilegij.
Prepričan sem, da zelo mnogi med nami v teh dneh z globoko žalostjo doživljamo dneve, praznike, zlasti pa nedelje, ker minevajo brez vaše soudeležbe pri sveti maši in tudi prejemanju drugih zakramentov po naših župnijskih cerkvah.
Obhajanje svete maše in drugih zakramentov v občestvu verujočih pogrešamo vsi: tisti, ki smo jih redno prejemali in tudi tisti, ki so jih prejemali le priložnostno. Eno je namreč ne iti k obhajilu in ne iti k spovedi zato, ker tega nočemo, a imamo za to možnost, nekaj povsem drugega pa je ne imeti možnosti prejema sv. Rešnjega telesa, zakramenta sprave z Bogom ali katerega drugega zakramenta.
Prerok Daniel je v svojih videnjih napovedal, da bo v poslednjih časih odpravljena daritev (Dan 11,31; 12,11). Samo Bog ve, kako daleč smo še od tistih dni, vendar pa že sedaj lahko občutimo, da je okus daritve, ki se ne more ali ne sme darovati skupaj z vami, dragi bratje in sestre, zelo nenavaden. To ni okus po občestvu ali skupnosti. Ne diši po bratski ali sestrski bližini. To je okus po kalvarijski osamljenosti in zapuščenosti, ki jo je podoživljal Jezus v svoji krvavi daritvi na križu. Osamljena evharistična daritev škofa ali duhovnika spominja na Jezusovo žejo na križu, kjer mu vojaki niso privoščili drugega kot kisa. Tako škofom in duhovnikom ob oltarju, kakor tudi vam, ki doma po radiu ali televiziji sedaj spremljate tudi to sveto mašo, ker sedaj ne moremo biti skupaj v cerkvi, gotovo ni najlepše pri srcu. Kako dolgo bomo še obhajali takšne osamljene daritve? Ne vemo.
Jezus je pri zadnji večerji zbral ob sebi apostole, vendar so ga v vrtu Getsemani povsem zapustili. Stiska osamljenosti v trpljenju je bila za Jezusa grozna, vse do potenja krvavega znoja. Kako da apostoli niso zmogli z njim bedeti eno samo uro? Pa še prosil jih je, naj bodo z njim (prim. Mt 26, 36-46).
Morda se niti niso zavedali, kakšni dogodki se pripravljajo. Če bi vedeli, ne bi spali. Verjetno so si mislili: »Jezus pač želi malo moliti v samoti. Lahko smo mirni in brez skrbi. Jutri bo spet običajen dan.« Pa ni bil običajen dan. Bil je vse prej kot to. Nastopil je Veliki petek, ko sta trpljenje in smrt Jezusa na križu odločala o usodi stvarstva in človeštva. Kar se je takrat dogajalo na cesarskem dvoru v Rimu ali v Herodovi palači in celo v judovskem templju, je bilo povsem brez pomena za nadaljnjo usodo človeštva. Za človeštvo je bilo rešilno edino to, kar se je zgodilo na križu ali pa zanj pogubno, če se ne bi zgodilo.
Tudi nas jutri in pojutrišnjem ne čakajo običajni dnevi. Smo šele na začetku mesecev, morda celo let, ko se bomo morali soočati z vedno novimi izzivi in težavami. Smo šele v Getsemaniju in Jezus nas je pravkar zbudil iz spanca. Kar precej časa je trajalo, da smo se končno pričeli zavedati resnosti naše situacije in se reševati iz vedno težjega stanja. Resničnih vzrokov in razlogov, zakaj se je koronavirus tako hitro razširil po celem svetu morda ne bomo nikoli izvedeli. Vendar ni zmaga virusa v tem, da nas okuži »biološko« oziroma »telesno«, marveč, da nas okuži tudi duhovno.
Vsi virusi delujejo po istem mehanizmu: vstopijo v gostiteljske celice in izkoristijo njihove gene za množično razmnoževanje samega sebe ter nato zopet iščejo nove gostiteljske celice. Pri tem je neizbežno, da prejšnje gostiteljske celice propadejo, da so uničene. Virusom ne moremo pripisati razuma, vendar bi, če jih počlovečimo, lahko dejali, da delujejo po načelu: »Jaz in samo jaz. Za vsako ceno. Drugega potrebujem le toliko, da izkoristim to, kar ima, ker jaz tega nimam. Ko to dosežem, ga uničim. Edino moje preživetje je pomembno.«
Jezus si ni kar tako, zaradi želje po fasciniranju, opasal predpasnika in vzel vrč z vodo ter apostolom umil noge (prim. Jn 13, 1-15). To je storil, ker je jim je hotel povedati, da njegovo vodilo ni: »Jaz in samo jaz. Za vsako ceno.« Njegovo vodilo je: »Drugi in samo drugi. Za ceno mene samega.« Jezus je edini resnični anti-virus, edino resnično zdravilo zoper »Jaz in samo jaz«.
Najbrž nikdar poprej ni bil glad po evharistiji tako velik, kot je sedaj. Ta evharistični glad nas ne črvič po želodcu, temveč v duši. Ta glad nas gnete v drugačne ljudi, kot smo bili do sedaj. Saj se spomnite tiste reklame, ki sporoča: »Ko si lačen, si 'ful' drugačen«.
Biti resnično lačen evharistije, pomeni gnetenje v tisti Jezusov kruh, ki ga je sv. Ignacij Antiohijski v sebi dojel kot zrno, ki se mora zmleti med zobmi zveri. Temu ni hotel ubežati, temveč je prosil brate v veri, naj mu prizanesejo s tem, da bi ga reševali za ta svet. Ta mučeniški škof je v zvereh prepoznaval celo svoje pomočnike pri ločevanju dobrega semena od plevela v njem in v drobljenju njegovega telesa, ki se je z mučeništvom tako spreminjalo v Jezusovo telo in kri.
Kolikokrat smo se usedli pred oltar in čakali, kar tako, brez vsega v srcu, da gremo k obhajilu. Prejemali smo Jezusovo telo in kri, Jezusu pa nismo dali nič, čisto nič. Pustili smo ga lačnega. Pustili smo ga brez našega srca. Na križu smo ga pustili samega in žejnega naše ljubezni. Dali smo mu vedeti, da obstajamo samo mi.
Vedli smo se, kot da Jezusa brez nas itak na more biti,
kot da je pri evharistiji vse odvisno samo od nas,
kot da evharistije sploh ne more biti brez nas,
kot da je evharistija zgolj za nas, za druge pa ne,
kot da evharistija sploh ni veljavna brez naših misli in pravil, ki smo si jih izmislili,
kot da smo mi trta, Jezus pa samo še suh poganjek,
kot da lahko živimo dokler hočemo in umremo, kadar hočemo,
kot da lahko mi drugim dajemo življenje in ga zopet jemljemo,
kot da bomo obstali večno, Jezus pa itak ni vstal od mrtvih.
Novi virus, ki ga občutimo kot zver, nas zelo melje. S svojimi mikroskopsko majhnimi čekani nam drobi dosedanje navade, delo, študij, razvedrilo, razvade, prevare in pri mnogih razvrat. Celotno človeštvo peha v izolacijo, nas pa sedaj drži stran tudi od evharistije.
Ko bi nas le ta zver zmlela v novi, čisti Jezusov kruh,
da bi priznali, da je samo Bog gospodar nad življenjem in smrtjo,
da bi končno postali hvaležni Bogu za življenje,
da bi tako postali ponižni pred Bogom,
da bi postali iskreni v veri,
da bi drug v drugem videli brata in sestro,
da bi vsem ljudem privoščili blagoslovljeno, lepo in zdravo življenje,
da bi hrepeneli po Božjem kraljestvu med nami.
Šele tako zmleti od virusa in pregneteni od stiske bi si lahko upali povzdigniti oči, da bi videli Jezusa na križu. To je čas gnetenja novega testa za novi Jezusov kruh. To je tudi čas novega spoznanja, da je evharistija povsem zastonjski Jezusov dar nam vsem in ne naša pravica ali dolžnost.
Jezusa ne zmoremo v ničemer dobro posnemati. Lahko pa sebe blagrujemo, da se imamo možnost pri evharistiji naužiti Njegove ljubezni.
Ljubimo se torej med seboj, kakor nas je tudi Jezus ljubil in za nas dal sam sebe.
Amen.
Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof
