Spoštovani generalni vikar Lojze Kozar, sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre. 

Na dan pogreba zaslužnega papeža Benedikta XVI. in predvečer praznika Gospodovega razglašenja smo prišli v našo stolno cerkev sv. Nikolaja, da se pri tej sveti maši Bogu zahvalimo za tega velikega pastirja Cerkve in tudi ustanovitelja naše škofije. 

Apostol Janez nam v svojem evangeliju natančno poroča, kako je Jezus klical prve učence. To so bili možje iz Galileje, ki ni bila posebej priljubljena, saj je veljala za težko obvladljivo deželo. Njeni prebivalci so živeli po svojih šegah, ki niso bile všečne verskemu in političnemu vodstvu v Jeruzalemu. Jezus pa se na to ni oziral, ampak je svoje sodelavce izbiral prav v tej deželi, torej na obrobju. 

V svojem nespoštljivem obnašanju poklicani Natanael pokaže, da pa tudi v Galileji drug do drugega niso bili posebej vljudni. Očitno je bil Nazaret na zelo nizki poziciji, saj je Natanel očital Jezusu, da njegova domača vas ni ravno njemu v čast, pa čeprav leži v Galieji. 

Natanaelovi predsodki se kmalu razblinijo, ko mu je Jezus povedal, da ga je poznal mnogo prej, preden ga je Filip poklical. Natanelu je to dovolj, da Jezusa prizna kot Božjega Sina in Izraelovega kralja (prim. Jn 1, 43-51). 

Skoraj vsak duhovni poklic vleče za seboj podobno zgodbo. Od kje je doma kakšen duhovnik, škof ali papež, povzroča v javnosti precej polemik. Predsodki so pogosti spremljevalec pri tem. Tudi Benedikta XVI. se je ves čas lepil sloves nemškega teologa, škofa in papeža, ki je tako ali drugače zaznamovan z dobro ali slabo stranjo zgodovine svojega naroda in Cerkve. 

Bil je doma na Bavarskem, koder se je pred dobrim tisočletjem še lahko slišala slovenska beseda, in je shranjena v Brižinskih spomenikih. Jožefu Ratzingerju, duhovniku, teologu, pozneje škofu teh pokrajin ob Kimskem jezeru, kjer sta bila krščena slovenska kneza Gorazd in Hotimir, slovenstvo gotovo ni bilo tuje. Njegovi stolni kanoniki v Münchnu so izdatno prispevali za nove zvonove v Škocjanu na Dolenjskem, saj je Goričanec, salezijanski duhovnik Jože Zrim, nekdanji škocjanski župnik, gojil prijateljske povezave z njimi. 

Po zaslugi Božjega služabnika dr. Antona Strleta smo na Slovenskem že kmalu dobili Ratzingerjevo svetovno uspešnico Uvod v krščanstvo. Leta 1991 pa je prav Ratzinger napisal čudovit uvod v Strletovo knjigo Božja slava – živi človek. Svojemu teološkemu kolegu dr. Antonu Štruklju je leta 2017, torej že kot zaslužni papež Benedikt XVI., pisno izpovedal svoje veselje, da se je pričel postopek za Strletovo beatifikacijo.

Tudi nekateri naši domači ljudje so imeli neposredne povezave z papežem Benediktom. Sedanji veržejski župnik mag. Jože Pozderec iz Melinec je pri profesorju Ratzingerju opravil izpit iz dogmatike na Gregorijanski univerzi v Rimu. Ko je bil Ratzinger še v Nemčiji, je občasno rad prišel na kosilo k Erži Vöröš iz Beltinec, ki je tam dolga leta živela in delovala. 

Papež Benedikt XVI. je bil domačinski človek. Zelo rad je imel svojega očeta Jožefa, mamo Marijo, sestro Marijo Theogono, ki je bila njegova gospodinja in pomočnica v pisarni in brata Georga. Rodil se je v gornjebavarski vasi Maktl, nedaleč od osrednjega bavarskega Marijinega božjepotnega svetišča Altötting. Vse življenje je po vzgledu staršev gojil globoko pobožnost do Božje Matere Marije. Domačo družino je nosil v svoji krvi in duši. 

Če se danes svetovna javnost sprašuje, zakaj papeži tako močno zagovarjajo družino očeta, matere in otrok, potem mora vzroke za to iskati naprej v njihovih domačih okoljih, kjer so rastli in zoreli ob dobrih starših, bratih in sestrah v zelo normalne in zdrave osebnosti, ki so potem kot duhovniki, škofje in papeži zlahka in prepričljivo znali tudi teološko razložiti, kaj pomeni družina v Božjem načrtu in kako je družina tista osnovna celica vsak družbe in predvsem Cerkve, v kateri se prične, zori in dozori vse, kar pomeni odrešen človek. 

Jožef Ratzinger je kot mlad duhovnik in teolog nosil v sebi izkušnjo svetega v domači družini, in se je z njo podal na pot do neskončnih globin Božjih skrivnosti. Na tej poti si je pridno nabiral nektar modrosti, ki ni bila zgolj človeška, ampak je bila povsem prepojena z močjo Svetega Duha. Teolog Ratzinger je dobro vedel, da na teh poteh do Boga mora ostati preprost in ponižen. Pred Bogom ne more obstati, kdor misli, da vse ve - ali pa vsaj, da veliko ve. S polno prtljago modrosti in skromnosti je kot teološki strokovnjak šel na drugi Vatikanski koncil in leta 1981 prišel k papežu Janez Pavlu II., ki si ga je kot svetovalca in pomočnika postavil na desnico svoje petrinske službe. 

Ob koncu pontifikata poljskega velikana na sedežu apostola Petra kardinali pri izbiranju naslednika nikakor niso mogli mimo najbolj eminentnega kolega v njihovem zboru, ki se je privzel ime Benedikt XVI. 

Z njim sem se osebno srečal trikrat: avgusta in septembra 2006 in januarja 2008. Avgusta sem bil pri njem kot novoimenovani škof, še ne posvečen, s skupino častilcev Jezusovega in Marijinega Srca, ki jo je vodil takratni stiški opat dr. Anton Nadrah. Na sredini avdienci sva se v dvorani Pavla VI. znašla ob škofih iz Haitija, ki so pričakovali papeža. Benedikt XVI. nas je pozdravil nadvse vljudno, nekoliko celo sramežljivo. Midva z opatom sva bila brez znamenj škofovsta ali opatstva. Bila sva v duhovniških srajcah in sakoju. Papežu sva se opravičila, ker nisva bila protokolarno odeta, saj nisva računala, da se nama bo uspelo prebiti v ta slavnostni zbor. Papež se je samo rahlo nasmehnil, prijazno stisnil roko in dejal: »No, to pa je malenkost. Nič se vama ni treba opravičevati.« 

Septembra sem bil ponovno pri njem v Castel Gandolfu, v papeški letni rezidenci, kjer sem ga tudi osebno pozdravil skupaj z drugimi 220 škofi iz vsega sveta, ki nas je tisto leto imenoval za to poslanstvo. Vsakemu škofu je podaril križ ali 'pektoral'.

Poslednje osebno srečanje je bilo januarja 2008, ko smo bili slovenski škofje pri njem na uradnem obisku 'Ad limina'. Ko smo čakali v vatikanski Apostolski palači, da nas sprejme, smo bili precej nervozni. Jaz sem imel čisto potne roke. Bili pa smo prijetno presenečeni in končno pomirjeni, ko smo ga srečali kot preprostega pastirja v belem talarju. Zdelo se nam je, da ima on večjo tremo pred nami, kot pa mi pred njim. Takrat nam je položil na srce, naj vajeti svojih škofij bolj velikodušno predamo v roke evharističnega Jezusa.

Papež Benedikt XVI. je moder in ponižen služabnik resnice o Bogu in človeku, mediji pa so ga neprijazno prikazovali kot 'panzer' ali škorenj papeža, ki je neusmiljen do idejnih nasprotnikov. Bil je občudovalec duhovniške čudovitosti, na sebi pa je trpel rane mnogih zlorab v Cerkvi. Bil je pastir, ki je zaupal sodelavcem, nekateri pa so to zavrgli. Bil je papež iz nemškega naroda in Cerkve, vendar mnogi njegovi sonarodnjaki mu niso izkazali časti preroka. Bil je papež, ki se je velikokrat opravičil za grehe Cerkve, vendar zaradi zaslepljenosti od demonov ošabnosti svet tega ni hotel slišati in ne sprejeti.

Pri vsem tem je ostal miren, čeprav trpeč. Veroval je, da je tu vmes Božja volja, ki vse previdnostno dopušča in ureja. S svojo teologijo na kolenih pred Bogom je za svet in Cerkev prosil odpuščanje in usmiljenje. Tako je bil in ostal do konca ponižni služabnik v Gospodovem vinogradu, ki moli in trpi za odrešenje vseh ljudi.

Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 poleg celjske in novomeške škofije ustanovil tudi soboško in tako tudi drugo slovensko nadškofijo in metropolijo v Mariboru. Z ustanovitvijo je izpolnil željo prekmurskih duhovnikov iz začetkov prejšnjega stoletja, da bi imeli svojo škofijo. Skoraj celo stoletje se je to zdel neuresničljiv projekt. Mnogo večje pokrajine kot je Pomurje, nimajo škofije. Z ustanovitvijo soboške škofije pa je papež naši pokrajini ob Muri zaradi njenega dolgega zgodovinskega obdobja in razvoja dal veliko priznanje za ohranitev vere in nas, domačine te pokrajine, s tem zavezal, da bedimo nad zakladom vere in ga skrbno in odgovorno predamo naslednjim rodovom.

Papež Benedikt je odšel v Očetovo hišo. Odšel je z rožnim vencem v rokah, ki ga je rad molil. Nebeška Mati Marija je bila Zvezda na nebu njegovega življenja. Ob jutri zarji otroštva, ob poldnevu odraslosti in na obzorju starosti jo je občudoval kot vzgled vere. Bil je moder po naravi in po milosti.

Vedel pa je, da mora nenehno bedeti nad svojo naravo, da bo vredna milosti. Pri tem mu je bila v pomoč Mati Marija, ki se ji je ves izročil in zaupal. 

V zarji večera pred Gospodovim razglašenjem, ki mu dajejo lep pomen tudi Sveti trije kralji ali Modri, tako po končani poti iskanja Boga, Cerkev izroča blagodejnemu počitku svojega nekdanjega pastirja, ki je hodil modro in nas vztrajno vabil, naj mu sledimo. Trem Modrim iz Jutrovega se danes pridružuje tudi velikan Božje modrosti iz Bavarskega papež Benedikt XVI. 

Tudi zaradi hvaležnosti za našo soboško škofijo molimo in prosimo milostnega Boga pri tej sveti maši, da zaslužnemu papežu Benediktu XVI. odredi časten prostor v nebesih ob prvaku apostolov Sv. Petru in drugih blaženih in svetih papežih. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof in
podpredsednik SŠK