Karitativna paliativa – izbira za življenje     

Spoštovani sodelavci Karitas, vse vas z veseljem pozdravljam v Kristusu

Praznik Gospodovega oznanjenja nam danes prinaša lepo sporočilo o tem, kako pomeni biti mati božja izvolitev. Čudovitost življenja namreč domuje v srcu Boga. On je ustvaril ženo tako, da po njej lahko daje življenje vsakemu človeškemu bitju. Ženo je usposobil, da življenje sprejema, neguje, ga varuje, ljubkuje, in mu pomaga, da dozoreva. Ta proces je biološki in je hkrati božji. Biološki v tem smislu, da pri spočetju, dozorevanju in rojstvu otroka gre vse po zakonih narave, ki jih je določil Bog, hkrati pa gre za božje delovanje, ki ga ne moremo prepoznati, ker je nadnaravno. Recimo, kdaj ob spočetju človeško bitje sprejme neumrljivo dušo, ali kako smo mi podobni Bogu? V vsakem človeškem bitju se namreč srečujeta človeška in božja narava, in prav to daje vsakemu človeškemu bitju dostojanstvo, ki ga nima nobeno drugo bitje. 

Danes Boga slavimo za njegovo čudovito pozornost, ko je v moči svojega Duha, svojo Besedo pod srcem žene oblekel v meso, kosti in kri, ter ji dal imel Jezus. Pod srcem žene je tako Bog postal človek, da bi mi postali božji. Tako tudi spočetje človeškega bitja pod srcem vsake žene, na nek način pomeni ponavljanje božjega učlovečenja med nami. Ko se izve novica, da je neka žena noseča, hkrati ta novica pomeni, da se Bog v otroku, ki je zaživel pod srcem te žene, ponovno učlovečuje, raste in dozoreva. Sprejemanje otroka v življenje zato pomeni tudi sprejemanje Boga. V nekoliko matematičnem izrazoslovju bi lahko rekli: več je otrok med nami, bolj je tudi Bog otipljivo med nami. Veselje nad življenjem in sprejemanjem otrok je najtesneje povezano z veseljem Boga med nami. 

Marija je žena, ki je bila vredna sprejeti Božjega Sina kot svojega otroka. Tega je bila vesela. Svojemu otroku je tudi ona želela, da je varen. Angela je vprašala, kdo bi lahko zavaroval njenega otroka, ko pa ne pozna moža. Angel ji je povedal, da njen otrok ne prihaja od spočetja moža, ampak prihaja od Svetega Duha in da je on njegov zaščitnik. Čeprav poznamo svetega Jožefa kot moža Device Marije, je tudi on moral biti pod varstvom božje zaščite, da je lahko bil Marijin in Jezusov varuh. 

Samo božje varovanje je lahko popolno in najbolj varno. Če ni božjega varovanja, je vse zaman. Marija se je zatekala pod božje varovanje in je tam ostala varna celo življenje. Čeprav je bila pozneje v življenju v nenehnih nevarnosti in negotovosti, je zaradi božjega varovanja ostala vedno varna. Nihče je ni mogel ogroziti, ker je Bog bil vedno z njo. 

Vprašanje varnosti je tudi danes za ves svet sila težavno. Vsi se sprašujemo, kako zavarovati naprej sebe, da bi preživeli. Vendar pri tem ostaja težava, ker bi radi zavarovali vsi najprej sebe. Če pa pri tem gledam in skrbim samo za svojo varnost, in druge puščam ob strani, potem drugi meni postanejo grožnja in prav tako tudi jaz sem drugim grožnja. Menim, da je to sedaj težava tudi našega javnega zdravstva, ki bi rado bilo varno pred pacienti, ker je se samo čuti prešibko, medtem ko pa je pacientov preveč; pacienti pa bi radi bili varni pred neučinkovitostjo zdravstva, zato od njega zahtevamo, naj se pobere in začne že enkrat funkcionirati in se neha ukvarjati samo s seboj, korupcijo, plačami in še s čem. Znašli smo se v zelo žalostni situaciji, ko nihče pred nikomur ni več varen. Ob vsem tem nam že grozi zakon o evtanaziji, in smo tam, kjer nikakor ne bi smeli biti: v naročju smrti, ki jo nudi ali pa celo že vsiljujejo mnoge države in zdravstvo po Evropi. 

Tudi slabe razmere v zdravstvu, ki bi v prvi vrsti moralo skrbeti, negovati in varovati naše zdravje, zelo močno kličejo po božjem varovanju. Seveda ga ministrstvo za zdravstvo ne bo uvajalo. Tukaj je zopet na potezi Karitas. V naši soboški škofiji se je pričel zelo lep in rekel bi kar preroški projekt karitativne paliative, ki s pomočjo zdravstvenega osebja vstopa tja, kjer življenje bolnikov počasi gre k njegovemu dokončanju in je zato krhko in nezaščiteno. Čeprav tako odhajajočemu življenju evtanazija po Evropi že ponuja sladko in nebolečo smrt, pa paliativa temu življenju še zmeraj ponuja smisel, prisotnost ljubečih bližnjih oseb in oseb tudi iz zdravstva; zraven pa Karitas v to bližino vabi tudi božjo prisotnost ob pomoči duhovnika, ki odhajajoče življenje spremlja z molitvijo, svetimi zakramenti, in oznanilom, da si sedaj to minljivo življenje nadeva neminljivost in se bo po naravni smrti dopolnilo v Kristusovi slavi v nebesih. 

Otočki paliativne oskrbe, ki se počasi pojavljajo med nami, pomenijo otočke upanja. Čeprav se bojimo, kaj bo z nami v starosti, kaj bo z nami v težki bolezni, kaj bo z nami, ko bomo umirali, kdo bo takrat za nas poskrbel, kaj bodo takrat z nami počeli…, nam karitativna paliativa prihaja naproti kot pomočnica, ki nam pravi, da nas Bog ne pušča samih, ampak nam pošilja naproti tudi ljubeče ljudi, ki nas spremljajo v težki bolezni, nam tudi s strokovnim znanjem lajšajo trpljenje in nam tako govorijo o božji skrbnosti za nas. 

Karitativna paliativa ni kakršnakoli paliativa, ampak je paliativa s Kristusom, ki je veliki zdravnik naših duš in teles. Karitativni paliativni delavci pomenijo njegovo skrbno pozornost in negovanje. In tudi tukaj se ponovno razodeva moč božjega varovanja. Ni na svetu kraja in ne situacije, kjer bi nekdo lahko Bogu preprečil, da nas varuje in zavaruje. Ni na svetu takega kraja. Bog je neskončen tudi v svoji iznajdljivosti. In karitativna paliativa je zopet ena takšna božja novost. Zelo smo veseli in hvaležni, da je vodstvo soboške škofijske Karitas od Svetega Duha sprejelo to novost kot sveti projekt varovanja človeškega življenja v njegovi krhkosti. Prepričan sem, da bo pri tem projektu Bog dal veliko svojega blagoslova in pomoči. 

Plenum soboške škofijske Karitas pomeni tudi priložnost, da se v imenu vseh ljudi na prostoru naše škofije, ki so prejemniki pozornosti in pomoči Karitas in tudi v svojem imenu zahvalim za čudovito pričevanje Kristusove pozornosti do nas vseh. Gre za konkretno pomoč v vsakdanjih stiskah, gre pa tudi za tolažbo in upanje, ki presega okvire tega časa in prostora. 

Karitas je bila in naj bo zlati most, po katerem upanje hodi v dveh smereh: od Boga do naših src, da nam prinaša tolažbo in pomoč; in od naših src do Boga, da mu prinaša naše molitve, stiske in prošnje...

Naj Mati Marija po tem zlatem mostu hodi s Karitas v obe smeri. 

Hvala in Bog blagoslovi soboško in Slovensko Karitas. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Soboški škof