Dragi mladi prijatelji, dragi vsi, ki nas iz soboške stolnice sedaj spremljate po Radiu Ognjišče, dragi bratje in sestre…
Nenavadna je ta večerna ura za obhajanje te svete maše ob dnevu Stične mladih. Vsa prejšnja leta smo bili zelo množično zbrani na dvorišču cistercijanske bazilike v Stični. Sveta maša je bila vedno središče srečanja mladih s Kristusom. Letošnja Stična mladih pa je povsem drugačna. Zaradi korona virusa nismo mogli iti vsi v Stično. Tja je prišla le peščica, vsi drugi smo ostal po škofijah in župnijah. Na prvi pogled smo razkropljeni ali celo raztreščeni. Peklenski hudobec se je mogoče tudi za danes obetal, da se nam bo režal: »V času epidemije mi je uspelo uničiti in zrušiti mnogo reči in dogajanj, letos tudi Stično mladih.« Lahko pa smo povsem prepričani, da je ob koncu tega dneva precej slabe volje, ker mu ni šlo najbolje. Mladi, ki verujejo Kristusa in mu sledijo, se ne dajo kar tako. Z njimi se ni šaliti. Zanje je postal korona virus in vse drugo, kar je z njim povezano, da uniči vero v Kristusa, celo izziv za iskanje načinov, kako se še bolj povezati, kako še bolj čutiti drug z drugim, kako si še bolj pomagati na poti vere v Kristusa. Če si je peklenski hudobe obetal izplen, da s korona virusom povsem uniči Stično mladih, se je tudi tokrat uštel.
Tudi danes je slovenska katoliška mladina dala močno sporočilo, da se Bog ne da kar tako. Sveto pismo je polno takšnega Božjega vztrajanja in nepopustljivosti. Bog se ne odmika. Tudi prerok Jona je to izkusil. Bil je trmast prerok. Imel je svoj svet, v katerega se je rad zatekal. Kakšne razuzdane in v grehu trmaste Ninive so bile zanj zadnja in najbolj nepomembna stvar na tem svetu. Vendar ga je Bog dobesedno izbezal iz njegovega privatnega sveta in ga poslal v Ninive, da jim oznani nujnost spreobrnjenja. Jona je pred Bogom hotel zbežati. Iskal je vse možne načine, kako se pred Bogom skriti. Na koncu je pristal v trebuhu velike ribe. Pa še tam ga je Bog našel. Jona je spoznal, da se pred Bogom ne more skriti. V prebavnem traktu ribe je sprejel poslanstvo preroka. To je približno tako, kot bi se skril v straniščno školjko, nase potegnil vodo in na koncu pristal v greznici in tam sprejel poslanstvo Kristusovega učenca. Bolj čudaške in nagnusne poti si najbrž ne bi mogli zamisliti. Pa vendar Bog seže tudi v greznico, če je to potrebno, in me potegne od tam, da izpolnim to, kar mi je namenil. V drobovju velike ribe Jona le končno pristane, da bo izpolnil nalogo preroka, kajti samo pri Bogu je rešitev. In Bog je to veliko ribo končno le poščegetal po drobovju, da je Jona izbljuvala na kopno (prim. Jon 2, 1-11).
Z razliko od Jone se mladi danes niste poskrili v kakšna drobovja udobnosti, žurerstva, pohajkovanja ali česar podobnega, temveč ste nase prevzeli odgovornost poslanstva, ki ste ga prepoznali v vaši veri, da Stično obdržite skupaj, da je na prepustite njeni odsotnosti. Navkljub epidemiji, z maskami na obrazu, tako nadaljujete poslanstvo Stične mladih: biti Kristusove priče v tem času in v tem prostoru.
Tudi apostol Pavel nas v prvem pismu Korinčanom spominja, da je naša rešitev samo v evangeliju. Prav ta apostol je podobno kot Jona najprej hodil v napačno smer. Sprva je mislil, da s preganjanjem Kristusovih učencev služi Bogu, potem pa se je znašel na tleh. Tja ga sunil njegov lastni konj, ko je bil na poti v Damask. V temi slepote, podobno kot Jona v temi ribjega drobovja, je Pavel spoznal Božjo misel, ki ga je vabila, naj zapusti svojo zgrešeno pot in se oklene evangelija. Pavel nikoli ni obžaloval, da je vstal iz svoje slepote in se odpravil po sledi luči Kristusovega vstajenja. Pri tem celo pričuje, da je za mnogimi učenci tudi on priča Kristusovega vstajenja in življenja, saj je ob padcu s konja videl in slišal poveličanega Kristusa. Pavel se pri tem ne smatra za pomembnega in izbranega, temveč svoje spreobrnjenje pripisuje Božji milosti in pomoči (prim. 1 Kor 15, 1-10).
Mnogokrat je pot luči na las podobna poti v temi. Zdi se, da hodim prav in v pravo smer. Imam svoje principe, načela, ideje. Zdi se, da hodim uspešno in mnogi mi celo sledijo. Pri tem si mogoče pomagam tudi s svojimi mnogimi talenti in novimi spoznanji. Delam kariero, se veselim sprejetosti in občudovanja. Pri vsem tem pa doživljam veselje, ponos in notranji mir. Pa se zgodi, da sem naenkrat na tleh. Lahko me zadane nenadna bolezen, ki ima težko diagnozo. Lahko me prizadene nepričakovana nezvestoba in odhod iz mojega življenja tistega ali tiste, ki mi je pomenil vse. Lahko me izdajo ljudje, ki so me spodbujali na dosedanji poti. Tema, v kateri se znajdem, se mi zazdi kot stanje, ki bo trajalo in trajalo in se ne bo nikoli nehalo.
Naravnost pretresljiv je dogodek srečanja matere z Jezusom, ki je izgubila edinega sina. Smrt je najbolj skrajni prostor teme. Smrt nam prinese nepovratno izgubo. Bolečina je lahko tako strašna in globoka, da postane pravi pekel v duši. Smrt ni statistika, kot je prikazujejo mediji, ko suhoparno navajajo številke o dnevnih umiranjih za korona virusom ali drugih nesrečah in naravnih katastrofah. Smrt je namreč dogodek, ki ga v najgloblji stiski svoje duše doživlja tisti, ki umira in tisti, ki imajo tega človeka radi. Smrt vedno zareže v tisto smer, iz katere ni povratka. Prebolevanje smrti je za mnoge zelo dolgotrajno. Rane žalosti se pri nekaterih nikdar povsem ne zacelijo.
Apostol Pavel in mati umrlega sina nam danes pričujeta, da je rešitev iz vseh stisk, tudi iz smrti, samo Kristus. On je vstajenje in življenje. Kristus je prišel, da bi imeli življenje v izobilju. To ni žurersko življenje na Ibici, Zrćah, Malorki ali drugih podobnih krajih. Tam se žuriranje konča in za seboj pušča praznino, razočaranje in zadah po izbruhanih substancah in greznici. Kristusovo življenje pa je novo življenje, ki spreminja naše navade, želje in cilje v eno samo hrepenenje: vse dati Kristusu, da bi ostali s Kristusom. Pavel je imel za smeti vse, kar ne diši po Kristusu. Čeprav se je čutil nevrednega, je vendarle upal na polno življenje s Kristusom in na njegovo naklonjenost plačila v nebesih.
Najbolj jasna in gotova stvar na tem svetu je to, da bomo enkrat umrli tudi mi. Ni pa vseeno, kako umiramo: ali umiramo s Kristusom ali brez njega. Umirati s Kristusom pomeni že sedaj živeti s Kristusom, da bi dosegli polnost življenja s Kristusom v nebesih. Kristus nam je zato podaril evangelij, kjer nam zelo preprosto govori, kako to življenje z Njim živeti. Podaril nam je zakramente, ki so nam v pomoč pri vztrajanju v življenju z Njim. Kristus nas uči, kako naj molimo, da bomo Boga proslavili v njegovem veličastju.
Čeprav danes nismo vsi bili fizično prisotni v Stični ob cerkvi Žalostne Matere Božje, je tudi Marija z nami na vseh krajih, kjer smo se srečali, molili, peli, imeli delavnice in obhajali sveto mašo. Tudi Marija nas danes opogumlja in nam pravi, naj se ne bojimo. Tudi če bi nas kdaj zajela močna tema in ne bi vedeli poti naprej, je Marija v tej temi naša Pomočnica in Vodnica k Luči, da spregledamo, ponovno zadihamo in gremo v smer za Kristusom.
Zahvaljujem se vsem, ki ste se opogumili in pripravili današnjo Stično mladih. Hvala tudi vam, dragi bratje in sestre ob radijskih sprejemnikih, naravnanih na valove Radia Ognjišče in seveda Radiu Ognjišče za možnost glasovnega posredovanja obhajanja te svete maše. Hvala tudi odboru za mlade v soboški škofiji in vsem, ki ste prišli v to soboško stolno cerkev k tej sveti maši. Biti skupaj tako, kot smo to bili danes, čeprav na različnih krajih, pa vendar povezani s Kristusom, je resnično preroštvo, ki nič ne zaostaja za prerokom Jonom in apostolom Pavlom. To je preroštvo ki nam govori o upanju ter o veliki moči vere, ki jo premorete mladi. V tem upanju in v tej veri je naše veselje, ki nam prebuja ter krepi voljo do novega življenja v Kristusu.
Z nami naj vedno hodi Mati Marija. Amen.
Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof
