Dvomi Kristusovih učencev v njegovo vstajenje so nam v veliko pomoč.

Cerkev vsako leto na vigilijo vseh vigilij, to je v noči bedenja vernikov, ko se odpira grob našega Gospoda Jezusa Kristusa za njegovo vstajenje od mrtvih, tudi prebira in premišljuje prehod Izraelcev iz egiptovskega suženjstva v svobodo skozi Rdeče morje.

Izraelci so takrat občutili veliko stisko zaradi grozeče nevarnosti faranove vojske, ki je prihajala za njimi z namenom, da jih pokonča. Čeprav je faraon sprva Mojzesu dovolil, da popelje Izraelce iz Egipta, da bi Bogu darovali daritve v puščavi, si je pozneje premislil. Njegovo srce se je zakrknilo in si zahotelo pogubo Izraela.

Morje vedno pomeni pot v svobodo, ki pa ni brez nevarnosti in tveganja. Tam so doma globine in viharji, čeri in brodolomi. Izraelci niso bili pomorščaki, saj so bili nomadsko ljudstvo. O morju niso imeli nobenega pojma. Morje pred njimi, faraonova vojska za njimi – to jih je navdalo z grozo in obupom. Po nobeni človeški logiki niso mogli videti rešitve.

Vendar tukaj pa nastopi Bog s svojo močjo. Na njegovo povelje Mojzes stegne roke in razdeli morje, da je postalo kot zid na levi desni. Izraelci so lahko šli skozi morje po suhem in bili rešeni. Za njimi se je povsem zaslepljeno gnala faraonova vojska v sredo morja, ki pa jo je zagrnilo s svojimi valovi in ugonobilo.

Prehod Izraelcev skozi Rdeče morje pomeni predpodobo našega krsta. Kdor je krščen, umre staremu človek v sebi, ki pomeni nekdanjega, grešnega faraona. Sveti Duh, v moči katerega je Kristus vstal od mrtvih, nam pri krstu daje novo, Božje življenje. To je prehod vere. Brez vere ne more biti krsta. Samo vera nas namreč lahko opraviči pred Bogom, da smo vredni njegovega večnega življenja. Vera ima smisel samo, če spoznava, da je Kristus vstal in da bomo zato vstali tudi mi. Brez vstajenja vera nima nobenega pomena. Kdor ne veruje v vstajenje, ne more biti Kristusov učenec, ampak je blodeč popotnik skozi puščavo življenja, v kateri ne najde svojega cilja in rešitve. Vera je največji Božji dar, do katerega pa ni lahko priti. Za vero so potrebni veliki napori. Na delu je Sveti Duh, ki celo moli v nas in nam prižiga ogenj vere. Sedaj bomo zopet priče krsta in birme naših katehumenov, ki bodo po čudovitosti Svetega Duha prejeli novo življenje v Kristusu.

Evangelij nam sporoča, da so tudi Kristusovi učenci sprva imeli velike težave z verovanjem v njegovo vstajenje. Ženam, ki so bile pri grobu niso verjeli, da je prazen. Njihovo pripovedovanje se je učencem zdelo kot  blodnja. Celo Peter, ki je bil prvi med učenci, se je zmogel samo čuditi, ko je zagledal povoje, v katere je bilo zavito Kristusovo mrtvo telo. Peter se je čudil, ni pa še veroval. Tudi on je moral napravit še nekaj poti vere, da je lahko sprejel resnico o Kristusovemu vstajenju.

Dvomi Kristusovih učencev so nam v veliko pomoč. To nas na nek način pomirja. Tako vsaj vemo, da tudi učenci niso bili naivneži, ki bi se takoj oprijeli novice o vstajenju. Njihovi duhovni boji za vero v vstajenje so bili veliki in težki. V največji duhovni tesnobi in stiski so tudi oni doživeli vstajenje. Pod večer tistega dne, ko so jim žene povedale, da je grob prazen, se jim je Kristus prikazal pri zaprtih vratih.

V noči, ki je mati vseh vigilij, se tudi naši veri prižiga ogenj vstajenja. Kristus prihaja k nam z močjo večnega življenja, da bi v tej moči živeli in nekoč vstali skupaj z njim v slavi nebeškega veličastja.

Tega se veselimo in zato radostno pojemo: Aleluja.

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof