Jezusovo umivanje nog na veliki četrtek pomeni, da drug za drugega skrbimo.

Sam zase Jezus pravi, da nam je dal zgled, da bi tudi mi delali, kakor nam je on storil (prim. Jn 13, 15). Posnemanje Jezusa pa nujno zahteva kontemplacijo. Kaj pomeni kontemplacija? Pomeni poglobiti se v misel Boga. Ta večer je Jezus šel v trpljenje in v smrt na križu. Na Oljski gori ga obide groza, ko spozna, kako topoumni so njegovi učenci, ki niso zmogli razumeti ničesar. Pri zadnji večerji jih je Jezus povabil k služenju, oni pa takoj zaspijo. Malo več jagnjeta v želodcu in opresnega kruha ter kakšna dobra kapljica več, pa jim želodec že pobere kri iz možganov. Učenci več niso bili sposobni kontemplairati o tem, kaj se pravzaprav dogaja okoli njih.

Nezmožnost poglabljanja v misel Boga je toliko bolj tragična ali katastrofalna, kolikor bolj smo v tehnološkem razvoju. Ta nesposobnost je zmeraj grozila s skrajno obliko popolne ponorelosti človeštva, ki ji pravimo vojna. S tehnološkim razvojem se tej ponorelosti pridružuje še ekološka katastrofa

V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod, papež Frančišek ugotavlja, da v današnjih razmerah sestra zemlja ječi, njeno ječanje se pridružuje ječanju zapuščenih po svetu, in njihova tožba zahteva od nas drugačno ravnanje. Nikoli doslej nismo tako trpinčili in žalili našega skupnega doma kot v zadnjih dveh stoletjih. Mi pa smo poklicani, da postanemo primerno orodje Boga Očeta, s pomočjo katerega bo naš planet postal takšen, kot si ga je zamislil, ko ga je ustvaril, da bo uresničeval njegov načrt o miru, lepoti in polnosti (prim. CD 149, 31).

Z okoljem ravnamo po načelu: Za nami potop. Pomembno je, da mi preživimo, kaj bo z zanamci pa že več ni pomembno. Tisti, ki bi radi za okolje napravili kaj bolj konkretnega, so skoraj že obupali, saj vsako upiranje ostane brez posledic.

Naše Pomurje je v od vseh slovenskih pokrajin okoljsko najbolj onesnaženo in ogroženo. Že leta in leta beležimo največjo onesnaženost zraka s trdimi delci. Umirajo nam čebelice, najbolj žlahtne in pridne delavke. Med ljudmi se bolezen raka močno povečuje. V to ranjenost naše pokrajine pa bi nekateri radi vsekali še novo rano: Postavili bi na našo prekrasno reko Muro elektrarne. Prepiramo se o energetskih virih, namesto da bi naprej poskrbeli zase in zato, v kakšnem okolju živimo. Kaj mi pomaga energetika, če pa je ne morem uporabljati, ker sem si okrog sebe prav zaradi energetike porušil ves ekosistem, ki mi omogoča zdravo življenje?

Še danes je nam tako draga Mura kljub vsem napačnim odločitvam v preteklosti simbol življenja in spominjanja. Mnogim ljudem v Sloveniji in po svetu še vedno pripoveduje svojo Povest o dobrih ljudeh. Tukaj Katica še vedno poje svojo otožno pesem Vsi so venci vejli. Če oskrunimo in ponižamo našo drago Muro, bomo uničili dobro povest o sebi. Reko je mogoče sijajno spreminjati samo tako, da jo ohranjamo, negujemo in skrbimo za njeno življenje.

Veliki četrtek zvečer je tudi spomin izdajstva Juda Iškarjota. Svojega Učitelja je izdal iz častihlepja in pohlepa. Juda je hotel biti pomemben. Jezus ga je pri tem razočaral. Juda ni prenesel Jezusovega odpuščanja, ljubezni in o umivanja nog. Jezusa je zato izdal. Bil je preračunljiv, vendar se mu izračuni niso izšli dobro. Zapustili so ga tudi tisti, ki so mu dali denar za izdajstvo. Na koncu Judu ni ostalo nič. Zatekel se je v smrt po lastni roki. Denarni mogotci te na koncu vedno izdajo. Trgovina z njimi se ne izplača. Denarni mogotci vedno ostanejo pri sebi in s seboj. Zato pri njih ni razvoja in drugim onemogočijo razvoj. Njihov denar ne pomeni ne napredka ne zdravja in blagostanja.

Ko je Jezus na veliki četrtek postavil zakrament svete evharistije, je s tem v stvarstvu in v ljudeh povzročil notranje spremembe. Evharistija ima tudi socialni značaj, kar pomeni, da so skupaj z mano z Jezusom v evharistiji povezani tudi drugi ljudje. Pri tem ni more biti nihče pozabljen. Evharistija nas iztrga iz pozabe ter nas ohranja v Jezusovem trajnem spominu.

Ker brez kruha in vina ni evharistije, Jezus zato ohranja v svojem spominu tudi vso naravo in naše življenjsko okolje. V znamenje te resničnosti zato tudi na praznik Rešnjega Telesa in Krvi Jezus pod podobo kruha blagoslavlja naše domove, njive, gozdove in vinograde. Ker Kristusa ne morem imeti samo zase, tudi narave in svojega življenjskega okolja ne morem držati samo zase. Pri evharistiji vsi postajamo eno telo, ki se zaveda odgovornosti za skupni obstoj in zato mora tako tudi ravnati. Jezusovo srce je srce, ki vidi. Tudi Jezus vstopa v našo misel in v našo odgovornost. V evharistiji Jezus deluje tam, kjer je potrebno. Največji sad evharistije je velika noč, ki s seboj prinaša stvarjenje novega stvarstva in novega človeka.

Ko je Jezus vprašal svoje učence, če razumejo, zakaj jim je umil noge (prim. Jn 13, 12), jim je dal jasno vedeti, da nihče ne more obhajati evharistije tako, da bi druge izključeval ali da bi nad drugimi izvajal svojo prepotentnost z močjo, denarjem ali nasiljem. Ko smo slovenski škofje v okviru obiska Ad limina obiskali tudi Kongregacijo za nauk vere, so nam odgovorni na tej Kongregaciji dejali, da smo se povsod po svetu navadili, da krščanske laike vključujemo samo v župnije. To je premalo. Danes je mesto krščanskih laikov predvsem tam, kjer živijo in delajo. Tam naj pričujejo in delajo kot kristjani.

Kristjani smo že zamudili ogromno priložnosti. Jezus nam ni dal pravice malodušnosti in pasivnosti. Jezus nam daje dolžnost, da smo zelo dejavni. Mi smo nosilci novega življenja, ki ne mine in zato smo tudi znanilci upanja, ki nam ga prižiga zarja velike noči.

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Soboški škof