Mladi se ne dajo…  

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Ko smo se nekateri preko spleta udeleževali lepih srečanj na Mladinskem festivalu, smo občutili močno silo ljubezni. Odbor za mlade v soboški škofiji je veliko ljubezni vložil v pripravo in izvedbo festivala. Tudi pričevalci na festivalu so nam spregovorili iz močne ljubezni do Jezusa in Marije in seveda tudi do nas, ki smo jim prisluhnili. Tako so nas vabili k slavljenju Boga pri evharistični in drugih pobožnostih.

Ob vprašanju, zakaj je bil potreben Mladinski festival v Murski Soboti, odgovarjam da zaradi ljubezni. Zelo jo namreč vsi potrebujemo. Ljubezen se zmeraj porodi iz pozornosti in  skrbnosti do drugih. Pozornost pomeni budnost: kaj se z drugim dogaja. Skrbnost pa pomeni iskanje načinov, kako priti do drugega in ga nagovarjati z dobrohotnostjo. Epidemija nas je močno izsušila od pozornosti in skrbnosti. Zato pa se še zmeraj med nami pojavlja veliko otožnosti, žalosti, osamljenosti, občutka nepotrebnosti in celo obupa. Duševna in duhovna otopelost visita nad ljudmi kot temačna koprena, ki se noče umakniti.

Mladinski festival je bil milostni čas za premagovanje takšnega stanja in razpoloženja. Še en dokaz, da se mladi ne dajo. Mladi hočejo živeti. V sebi nosijo radoživost. Mladi znajo najti poti do veselega življenja.

Zato so nas na Mladinskem festivalu preko spleta navduševali z molitvijo, pričevanji, pesmijo in glasbo. Tudi na spletu se je tako razodevala moč Svetega Duha, ki ne pozna ovir. Enkrat v živo, drugič po spletu - če se med nas odpravi Sveti Duh, potem kar naenkrat vse postane živo in navzoče.

Na Mladinskem festivalu smo bili veseli, ker smo občutili živo prisotnost Jezusa in Marije. Bili smo v miru, zato smo z veseljem in hrepenenjem molili. Na vrata naših domov je trkala tudi pravičnost, saj so nam pričevalci govorili  dobre in koristne reči za naše življenje in našo vero. Prepričan sem, da je Sveti Duh krepko gnetel naše duše in misli in pri tem zrahljal naša srca za dobra polja veličastnih Božjih sadov.

Mati Marija je bila in je z nami – ne samo v dneh Mladinskega festivala - Marija kot Mati ima vedno skrb za nas. Že leto in pol je njena međugorska podoba med nami, saj je romala po župnijah soboške škofije, se ustavila pri sestrah klarisah v Turnišču in za čas festivala zopet prispela nazaj v soboško stolnico. Na svojih poteh med nami je Mati Marija slišala veliko molitev, prošenj, zahval, pa tudi žalostnih vzdihov in obžalovanj zaradi grehov in želje po spreobrnjenju.

V tem času nas je Marija zelo pozorno gledala in videla, kdo in kakšni smo, kaj počnemo in kje vse so naše misli, poti in dejanja. Nemirni in negotovi časi Marije na vznemirjajo, ker dobro ve, da so ti časi prehodni. Na zemlji pač vse pride in vse mine. Ostane pa samo to, kar živi in napreduje v Bogu.

Marijina edina skrb je, kako bi nam pomagala, da bi živeli in napredovali v Bogu.

Živeti v Bogu pomeni, da ga imam rad; da delam vse tako, kot je po njegovi sveti volji; da širim njegovo slavo med ljudmi; da se veselim, ker sem njegov otrok; da poskušam vse ljudi narediti za Jezusove učence…Napredovati v Bogu pa pomeni delati nad seboj, da bi mu bil povsem podoben. To pa je pot svetosti.

Salezijanec Gašper nam je predstavil filmček o življenju blaženega Karla Acutisa: preprost, vesel fant je bil to – naš sodobnik. Rad je ministriral in prejemal sveto obhajilo, tedensko hodil k spovedi, rad je plaval, se igral z računalniškimi igricami, rad je romal v Assisi, rad je imel brezdomce – se pravi toliko reči v enem samem namenu: vse delati zaradi Jezusa in za Jezusa.

Blaženemu Karlu Acutisu je bila evharistija avtocesta za nebesa. Brez Jezusa ni mogel in ni znal živeti. Jezus mu je bil vse: smisel in cilj. Blaženi Karlo je zares živel v Bogu in napredoval v Bogu.

Nikdar ni prepozno za pot svetosti. 'Lahko začnem sedaj', nam je položil na srce pater Marinko Šakota, međugorski župnik. Vedno lahko pričnemo znova. Ne ubadajmo se preveč s preteklostjo, ker to nam samo jemlje moči in voljo in nas dela zagrenjene. Pri spovedi Jezus vse pozabi in se več ne spominja naših grehov. Če se Jezus več ne spominja, čemu bi se morali spominjati mi?

Osvoboditev srca od raznih zamer ali sovraštva, to je življenjski projekt, ki ponavadi traja in traja. In če je ta osvoboditev zelo mukotrpna, mora toliko bolj biti vztrajna naša molitev: zase in za tiste, ki so nas prizadeli ali pa smo mi prizadeli njih. Ne se utruditi v molitvi za nobeno ceno, pomeni, da kljub težavnostim, ki nas dohitevajo in nam ne dajo miru, vendarle živimo v Bogu in napredujemo v Bogu.

Jezus nam pravi, da nismo mi njega izvolili, temveč je on izvolil nas in nas postavil, da obrodimo sad in da naš sad ostane; tako nam bo Oče dal, karkoli ga bomo prosili v njegovem imenu. Jezus nam to naroča, da se med seboj ljubimo.

Tudi za Mladinski festival bi lahko rekli: Ni bil festival naša volja, ampak Jezusova. On nas je izvolil, da smo festival skupaj pripravili in tudi obhajali. Jezus je čudovito blagoslovil Mladinski festival, ker hoče, da obrodimo sad, ki bo ostal za zmeraj. Ta sad je svetost, ki nas spodbuja, da svojo vero delimo s svetom. Svoje vere ne moremo zadrževati zgolj zase. Vero podarjamo tudi drugim, ki iščejo pot do Jezusa.  

Mati Marija, Kraljica miru, naj vedno hodi z nami, da bomo veselo hodili po poti svetosti. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof