Dragi bratje in sestre!

Prišli smo. Veliko nas je. Več kot ob drugih nedeljah. V duši smo slišali skrivnostno povabilo: »Pridi tudi ti. Ne ostani doma. Danes je dan veselja: Kristus, naš Bog in naš brat, je vstal od mrtvih.«

Zvonovi so zapeli svojo starodavno melodijo, ki veličastno odmeva po Soboti in drugih župnijah kot vabilo: »Danes pridite vsi v cerkev. Pri sveti maši boste srečali vstalega Gospoda, ki vas vabi, da se družite z njim. Danes ni dan za malodušje. Danes je dan z vstalim Gospodom. Gospod nam je blizu, da nas ne bi bilo več strah.«

Pesem »Aleluje«, ki odmeva od praznega groba, je pravo nasprotje značilnim žalostnim spevom našega življenja, ki se ponavljajo v kiticah o zavračanju in kritikah. Dirigentsko palico ritmu neuspeha, ki nam od jutra do večera skoraj vsak dan narekuje takte malodušja in slabe volje, je iz rok iztrgalo večno življenje.

Ko se je zdelo, da je konec s skupnostjo učencev Jezusovih, se je prav pod križem pričela zbirati nova skupnost: žena iz Betanije, ki ga je z oljem mazilila v Betaniji in ga tako zaznamovala za to uro križa (prim. Mr 14, 3-9). Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ na Golgoto (prim. Mr 15, 21).  Vojaški stotnik, ki je izpovedal vero, da je križani resnično Božji Sin (prim. Mr 15, 39). Jožef iz Arimateje, ki je pričakoval prihod Božjega kraljestva in je zato v svoj grob sprejel Jezusovo mrtvo telo (prim. Mr 15, 43-46). In končno Marija Magdalena, ki je prvi dan v tednu  zgodaj zjutraj našla prazen grob, v katerem ni bilo več Jezusovega umrlega telesa (prim. Jn 20, 1-9).

Odkritje Marije Magdalene, da je Jezusov grob prazen, je bilo začetek novice o nenavadnem presenečenju. Jezusovo telo je izginilo. Kje je Jezus? Kam so ga položili? Kdo ga je vzel? Vse je še zavito v temo. Nihče nič ne ve. Situacija je nabita s čustvi in strahovi. Marija Magdalena še ne veruje. Tudi apostol Peter, ki je prišel h grobu še ne veruje.

Apostol Janez, ki je prvi prišel h grobu, je veroval. Janez je bil tisti Jezusov učenec, ki je ves čas zelo močno ljubil svojega Gospoda. Niti pod križem se ni umaknil od njega. Tam je skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo, vztrajal do konca. Ni zbežal stran od križa, ampak je ostal. Apostol Janez je videl svojega Gospoda umreti na križu in to ga ni pohujšalo. Še vedno ga je ljubil -  tudi mrtvega. Sedaj je videl prazen grob in tudi to ga ni zmedlo. Celo veroval je vanj.

Vera lahko vztraja samo, če jo podpira ljubezen. Iz česa pa se napaja ljubezen? Iz radosti. Ljubezen ne more vztrajati, če je nenehno žalostna. Ko nekdo mnogo let zaradi ljubezni objokuje svojega pokojnega moža, ženo ali otroka, se ta ljubezen počasi spremeni v bolečino, ki lahko povsem duševno uniči žalujočega. To potem ni več ljubezen, ampak žalujoče samouničevanje. Ljubezen zmore iz rok izpuščati tudi najdražje ljudi, jih ne privezuje nase, ampak drage pokojnike prepušča nebesom. Kdor zmore takšno ljubezen, počasi pride celo do radostne vere, ki spoznava, da ima v nebesih moža, ženo ali otroka. Naši pokojni se pri Bogu radostijo največjega sadu velikonočnega jutra: Jezusovega vstajenja od mrtvih. Zaradi tega vstajenja so oni sedaj v nebesih.

Od Jezusa v grobu ni ostalo nič drugega kot samo zložen prtič, v katerega je bilo povito njegovo mrtvo telo. Ta prtič še ne govori o njegovem vstajenju od mrtvih. Apostola Peter in Janez sta nekoliko pozabila in nista razumela, da o tem govori Sveto pismo. Pozabljanje na Sveto pismo je  naša velika tragika Kristjani zelo malo beremo Sveto pismo in zato imamo velike težave z vero. Sveto pismo nam Jezusovo vstajenje od mrtvih prinese naprej kot nenehno živ dogodek. V prazen grob vstopi Beseda Svetega pisma, ki je živa Beseda samega Boga in je zato ta Beseda Življenja, ki je Jezusa obudila od mrtvih.

Sveto pismo zato vstopa tudi v prostor naše vere. Brez Svetega pisma vera postane prazna kot grob in zato v takšni veri ni Jezusovega vstajenja in tudi ni upanja. Mnogi mislijo, da so kristjani, pa ne verujejo v Jezusovo vstajenje od mrtvih, ker v njihovi veri ni Besede Svetega pisma. Ne berejo in ne premišljujejo Svetega pisma. Zato v njihovi veri ni večnega življenja, ki ga vedno daje Sveto pismo.

Kje je Jezus? Kje najti Jezusa? Sveto pismo nam pravi, da ga najdemo tukaj. Kje? V evharistiji – pri sveti maši. Edini kraj, ki ga moramo videti, okusiti in se ga veseliti, preden umremo, je evharistija. Tukaj lahko srečamo in vidimo Jezusa. Vidimo ga z vero, ki jo je Beseda Svetega pisma napolnila z večnim življenjem. Včasih so mnogi molili za srečno smrt. To ni tista smrt, kot nekateri menijo, da hitro umreš, se ne mučiš in je vsega konec. Takšna smrt je lahko tudi nepripravljena in nesrečna. Srečna smrt je samo z evharistijo, ko prejmem Jezusa pod podobo kruha, ki mi nudi Jezusovo podporo za pot proti najbolj polnemu življenju – večnemu življenju v nebesih. Tudi pot do smrti je lahko radostna pot, če je to pot v moči evharistije, ki mi pomaga prestopiti prag smrti v nebesa.

Beseda Svetega pisma nam je povedala, da je Jezus vstal od mrtvih. Prišli smo ga iskat tudi mi v to stolno cerkev. Srečali smo ga v evharistiji. Zato se veselimo in pojemo aleluja.

Vam, vašim domačim, predvsem pa ostarelim in bolnim voščim radost ob spoznanju, da nas vstali Gospod Jezus Kristus ima zelo rad. On nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil s svojim vstajenjem od mrtvih.

Naj vam bodo blagoslovljeni, veseli in upanja polni velikonočni prazniki!

msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof