Dragi bratje in sestre!
Kdor ni bil v zaporu ali kdor ni bil v vojski, ne ve, kaj je to svoboda. Najtežje za človeka je, ko se mora podrejati disciplinskim zahtevam, ki so mu vsiljene zato, da ga spremenijo v sistem, ki funkcionira. Temu se reče pranje možganov. Mislimo, da je zapor nekaj, kar je sestavljeno iz visokega zidu, bodeče žice, sivih stavb z rešetkami na oknih in pusto dvorišče, na katerem se občasno pojavijo zaporniki, ki gledajo okrog na oborožene paznike, ki jih opazujejo in samo razmišljajo, kako bi čim prej prišli na svobodo. Zapornik ne misli na to, da bi po prestani kazni bil kaj boljši, ampak misli, kdaj bo zunaj tega zidu.
Obstajajo pa tudi takšni zapori, kjer ljudje ne mislijo, da so v zaporu. Prepričani so, da so svobodni in najsrečnejši ljudje na svetu. Ti zapori so zastraženi z državnimi mejami in družbenim nasiljem, ki ga opravičuje ideologija diktatorja, ki vodi takšno zaporniško državo. V državah, ki so v bistvu samo zapori, za večino ljudi svoboda pomeni samo to, da so v takšni državi. Ne morejo vedeti, kako živijo ljudje v demokratičnih državah. Proces osvobajanja takšnih ljudi je strahotno naporen, dolg in boleč. V to osvobajanje se največkrat vmeša nasilje, ki za seboj zgradi še hujše zapore, kot so bili tisti, zaradi katerih se je to nasilje pojavilo. Ljudje se znajdejo v situaciji novega, bolj groznega nasilja. Slovenci smo to izkušnjo doživeli in je še nismo preživeli. V sebi še ne nosimo svobode, ker še nismo bili osvobojeni od medsebojnih delitev in sovraštva, s katerim smo se zastrupili. Na družbeni sceni se sprava ovija v meglo vse večje oddaljenosti, ki v duše reže prepričanje, da sprava ni potrebna češ: zakaj bi obujali spomine in odpirali stare rane?
Slovenski škofje so mi dali mandat, da sem vpričo njih na nedavnem obisku Ad limina prosil svetega očeta papeža Frančiška, če bi lahko prišel v Sloveniji vsaj za en dan, da bi nam pomagal k narodni spravi. Papežu sem dejal, da ga imamo radi vsi – verni in neverni. Povsod kamor pride, povsod ljudi spodbuja k miru in spravi.
Sadovi papeževih obiskov in besed, ki jih slišijo narodi po svetu, so zelo opazni in dajejo upanje. Papež Frančišek je pokazal zanimanje, da bi v Slovenijo prišel, kajti majhni narodi so mu pri srcu in tudi Slovenijo ima rad.
V papežu Frančišku lahko vidimo novodobnega Mojzega, ki je nekoč izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. Izhod v svobodo je bil za to ljudstvo sila naporen in tudi boleč. Trpel je Mojzes, ker je težko prenašal breme vodenja in trpeli so ljudje, ker so za seboj še vedno vlekli navade suženjstva. Svoboda ljudem ni bila najvišja vrednota, ampak varnost in sigurnost ob polnih loncih egiptovskega mesa in čebule. Bog sam je moral Mojzesu pomagati pri vodenju tega ljudstva.
Izhod Izraelcev iz egiptovskega suženjstva je prapodoba izhoda vseh ljudi iz greha in smrti. Tudi pri tem izhodu iz greha in smrti je moral nastopiti Bog, ki je iz nebes poslal svojega Sina. Kot je Mojzes s svojo palico udaril po vodi Rdečega morja in ga razdelil, da so Izraelci lahko šli po suhem v svobodo, tako je Jezus s križem udaril smrt in jo razklal, da je rešil vse mrtve za izhod v večno življenje v nebesih (prim. 2 Mz 14, 15-15, 1). Velika noč je razodetje Kristusove moči nad smrtjo in grehom. To noč se smrt umika zarji Kristusovega vstajenja. In tej veličastni zmagi smo bili pridruženi s svetim krstom. S krstom umiramo v Kristusu, da bi v Njem živeli. To je umiranje starega, grešnega, človeka in je vstajanje v Kristusu novega človeka.
Na to sveto vigilijo velike noči se Cerkev raduje Kristusovega vstajenja. V to radost Cerkev vključuje tudi Saro Šiftar, ki bo sedaj krščena v vstalega Kristusa. Sara s krstom vstopa v novo svobodo, ki je prosta greha in smrti. Če bi se kdaj ta svoboda skalila, jo bo vedno lahko obnovila v obžalovanju, kesanju in spovednem odpuščanju. Kristus je čudovit, ker vedno osvobaja. Nikdar se ne utrudi. Njegova ljubezen do nas nikdar ne popusti. To daje smisel našemu življenju.
V veri smo skupaj hodili v tem postnem času: Bog hvala in hvala vam. V veri smo skupaj hodili tudi v tem svetem tednu: Bogu hvala in hvala vam. Toda pot se nadaljuje. Sedaj se nam bo pridružila tudi Sara
Bogu hvala in hvala Andreji Vidic Hajdinjak, ki bo prejela zakrament svete birme, da bo lahko v moči darov Svetega Duha poiskala možnosti in načine, kako živeti in pričevati Kristusa. Prerok Samuel je Davida mazilil z oljem iz roga, da je postal kralj nad Izraelom. Saro in Andrejo bo škof tudi mazilil s sveto krizmo iz roga, da bosta deležni neminljivega dostojanstva Božjega otroka, ki neskončno presega vsako kraljevsko dostojanstvo na zemlji.
Vsi, ki smo bili že krščeni, na to sveto vigilijo velike noči še enkrat izpovejmo svoje krstne obljube. Skupaj z novokrščenko Saro in birmanko Andrejo se tako vračamo na začetke poti naše osvoboditve od greha in smrti. Vračamo se tja, kjer smo nekoč kot otroci doživljali objem nebeškega Očeta.
Vam, vašim domačim, predvsem pa ostarelim in bolnim voščim radost ob spoznanju, da nas vstali Gospod Jezus Kristus ima zelo rad. On nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil s svojim vstajenjem od mrtvih.
Naj vam bodo blagoslovljeni, veseli in upanja polni velikonočni prazniki!
msgr. dr. Peter Štumpf
