Spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, spoštovani bratje in sestre.

Krizmena sveta maša, ki jo obhajamo, pomeni odpiranje novega izvira, iz katerega bodo sedaj med nas pričela pritekati sveža dišavna olja za maziljenje pri zakramentih krsta, birme, duhovniškega posvečenja in bolniškega maziljenja. To so olja nove oživitve in okrepitve v Svetem Duhu. On je najprej vel nad vodami, ko je Bog ustvarjal svet. Sveti Duh je posvečeval Abrahama, Izaka, Jakoba, Mojzesa, da so postali naši očetje v veri; posvečeval je starozavezne duhovnike za mirovne in spravne daritve Bogu; mazil je preroke za močne znanilce Božje besede, ki je vse v Izraelu spodbujala k spreobrnjenju. Sveti Duh je izpričal pri krstu v Jordanu, da je Gospod Jezus ljubljeni Očetov Sin. On je vse, kar je oznanjal in delal, vršil v moči Svetega Duha. V zarji tretjega dne je v njegovi moč vstal v novo življenje. Sveti Duh je čudovita moč vseh moči, ki daje veselje tam, kjer kipi življenje.

Z vstajenjem nam je Jezus prinesel Božje življenje, ki ga on sam živi v Svetem Duhu, in ga nebeški Oče daje vsem, ki zanj prosijo. Krizmena sveta maša zato pomeni Jezusovo žrtveno prošnjo Očetu, naj nam vselej daje Svetega Duha. 

Duhovniki, ne neham vam ponavljati: ne mazilite pri svetih zakramentih na suho. Sveta olja so tudi zato močno dišeča, da nas opominjajo na čudovitost nebeškega dišanja Svetega Duha, ki nas prijetno nagovarja, naj v moči zakramentov postanemo Bogu prijetna daritev. Na vsakoletno adventno duhovno obnovo bomo prinesli posode za maziljenje, v katere vam bom dolil sveta olja, da bomo do naslednje krizmene svete maše lahko mazilili pri zakramentih na polno.

Oljčne vejice, katerih sad so olive, in iz njih pridobivamo oljčno olje, s katerim mazilimo prejemnike svetih zakramentov, so znamenje miru. To je danes zelo pomenljivo znamenje. Mir je ponovno ogrožen povsod po svetu. Predali smo se grožnjam drug drugemu in spregledali, da se bodo enkrat sprevrgle v veliko grožnjo vojne. Duhovniki se ne bi smeli spraševati, kaj pa mi lahko sploh naredimo za mir?

Pri duhovniškem posvečenju smo bili maziljenji z oljem miru. Bili smo odišavljeni z mirom, ki prihaja iz nebes, da bi okrog sebe širili njegovo blagodejno dišavo. Mi ne moremo in ne smemo biti drugega kot to, da smo možje miru. Ko smo pristopili pred škofa za polaganje roke in za maziljenje dlani, smo Bogu in Cerkvi obljubili tudi svoj mir. Obljubili smo, da bomo izrekali besede, ki bodo pomirjale, ki bodo zdravile rane nemira, in bodo vabile k spravi.

Soboška škofija je majhna; živimo z ramo ob rami in hitro vse vemo, kaj se med nami dogaja. Dobro vemo, da je nemir bolj glasen od miru. Za mir sta potrebna veselje in pravičnost v Svetem Duhu, za nemir pa zlohotno draženje k razdoru.

Kdor hoče biti mož miru, mora na tem zavestno delati, in pri tem uporabljati razum in srce. Za škofa in duhovnike nujno mora veljati: to kar drugemu zaupam tudi izven spovedne molčečnosti, me ne odvezuje od nujne molčečnosti. Zakaj? Za ceno miru in dobrega imena slehernega od nas. Neki starejši, zelo moder duhovnik, ki ga vsi poznate, je rad ponavljal: Boljši je mir, kot pa nemir. Potrebno je namreč dobro premisliti, kaj lahko drugim povem, in pa kaj ne morem ali ne smem povedati.

Prerok Izaija in Jezus sta pričevala, da je Duh Gospoda Boga nad njima, ker ju je Gospod mazilil. Pomeni, da Duh Gospodov nikdar ne neha biti nad možmi posvečenosti Bogu. Jezus je edini veliki in pravi duhovnik, ki ga je Oče mazilil s Svetim Duhom, da bi duhovniki nove zaveze samo v njem lahko imeli duhovništvo, ki je maziljeno z močjo Svetega Duha. Duh Gospodov je tudi nad nami, sobratje duhovniki, da bi znali in zmogli govoriti modre besede, pa tudi molčati ob primernem času in na pravem kraju.

Jezus  je naš čudoviti učitelj, kako ravnati tudi z besedami. Govoril je mirne besede, tudi takrat ko je vabil k spreobrnjenju. Nemir je povzročal tam, kjer so njegove besede naletele na trdovratna srca namišljenih pravičnikov. Pa tudi nad njimi ni obupal. Do konca je računal tudi na njih. Molil je celo za svoje mučitelje: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«  S poslednjimi besedami je na križu Očetu izročil svojega Duha. Očetu je vrnil Božansko moč, v kateri bo obujen tretji dan.

V duhovniških obljubah sedaj ponovno poživimo v sebi milostne darove Svetega Duha, ki smo jih prejeli pri posvečenju, jih še bolj vzljubimo in se zanje Bogu zahvaljujmo.

Sobratje duhovniki; vam in vsem vernikom naj bo blagoslovljena, mirna in blagodejna Velika noč.

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof