Pandemija COVID-19 je osvetlila vlogo bistvenih delavcev pri ohranjanju evropskega zdravstvenega varstva, dobavnih verig in kmetijskih sistemov. Dolgo smo zanemarjali dejstvo, da tudi migranti, vključno z begunci, predstavljajo pomemben delež teh delavcev. Evropa se lahko ob  tem zave, kakšen je njihov prispevek k razvoju in jim omogoči, da bodo lahko razvijali svoje sposobnosti in spretnosti, ter jim hkrati zagotovi spoštovanje njihovih osnovnih pravic. 16. 7. 2020 na socialnih omrežjih 11 organizacij Karitas v Evropi poteka akcija ozaveščanja z naslovom »24 ur brez« #24hwithout. Na ta dan si preko različnih zgodb ljudi lahko predstavljamo, kakšno bi bilo naše življenje in družba brez delavcev migrantov. Spremljate akcijo in slovenske zgodbe na FB Skupni dom. Akcija poteka v sklopu projekta MIND – Migracije.Povezanost.Razvoj., ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo za zunanje zadeve RS. 

Kriza COVID19 je osvetlila pomen bistvenih delavcev pri spopadanju evropskih družb s pandemijo. Migranti in begunci pa imajo, kot je v nedavni seriji raziskav Skupni dom o povezanosti migracij in razvoja (caritas.eu/common-home-series/)  poudarila mreža Karitas v Evropi, že dolgo ključno vlogo pri ohranjanju evropskih gospodarstev v zelo raznolikih sektorjih, kot so na primer logistika, kmetijstvo, zdravstvo, gradbeništvo, izobraževanje in znanost. Nedavna študija Evropske komisije je pokazala, da je 13 % delavcev v zgoraj navedenih pomembnih sektorjih Unije tujcev, pri čemer mnogi prihajajo iz držav zunaj Evrope. V nekaterih poklicih so delavci migranti, pogosto ženske, močno zastopani, na primer pri čiščenju (25 % skupnega deleža), rudarstvu in gradbeništvu (17 %), osebni negi (14 %), upravljanju strojev (13 %) in predelavi hrane (11 %). Med krizo COVID-19 se je odvisnost Evrope od migrantskega dela le še povečala: v povprečju je 1 od 5 delavcev, ki predelujejo hrano v Evropski uniji, migrant (vključno z begunci). 

Pogosto ostane prikrito, da migranti, zlasti v slabo plačanih sektorjih, nimajo enakih možnosti kot domačini. Ugotovitve slovenske raziskave Naš skupni dom so, da delavci migranti, ki v Slovenijo prihajajo večinoma iz držav Zahodnega Balkana, igrajo pomembno vlogo pri zapolnjevanju vrzeli pomanjkanja delovno aktivne populacije, ki nastaja zaradi staranja prebivalstva, upada števila rojstev  in odhoda številnih mladih v tujino. Konec leta 2019 je bilo v Sloveniji 99.000 delovno aktivnih tujcev, kar pomeni 11 % od vseh delovno aktivnih prebivalcev. Skoraj polovica jih je bilo iz BIH (49.600), sledijo Srbija (12.900), Kosovo (9.600), Hrvaška (8.300), Severna Makedonija (6.600) in Bolgarija (2.900). Migranti v državo prinašajo delo in veščine, prav tako pa so pripravljeni delati v tistih sektorjih in dejavnostih, ki zaradi nizkih plačil in slabših pogojev dela ter negotovosti zaposlitve, pogosto ne pritegnejo domačih delavcev in delavk. Večina tujih delavcev pri nas opravlja težja fizična dela v gradbeništvu (27 %), proizvodnji, pri reciklaži odpadkov, vzdrževanju, varovanju, čiščenju, prehrambni industriji in gostinstvu ter oskrbovanju starejših in bolnih. Že od 60-ih let 20. stoletja pomembno prispevajo k industrijskemu in gospodarskemu razvoju Slovenije. Delavci migranti, ki prispevajo tudi v naš nacionalni sistem socialne varnosti, so na žalost pogosto žrtve izkoriščanja in kršenja človekovih pravic. 

V Avstriji je verjetneje, da migranti v primerjavi z domačini delajo v negotovih razmerah, imajo nižje plače, so bolj izpostavljeni tveganju brezposelnosti in nimajo skoraj nobenih možnosti za poklicno napredovanje. V kmetijskem sektorju v Italiji in Španiji, kjer se delavci običajno zaposlijo neformalno, je organizacija Caritas Europa ugotovila, da so delavci migranti zelo ranljivi za izkoriščanje delovne sile, pogosto živijo v pomanjkanju in imajo omejen dostop do socialne varnosti ali pa ga sploh nimajo. Kot je razvidno iz poročil organizacije Caritas Europa, je na splošno, v primerjavi z domačimi delavci verjetneje, da delavci migranti živijo pod pragom revščine. Covid-19 je samo še poslabšal to žalostno stanje: ker je verjetnost, da migranti delajo v negotovih razmerah, večja, so bili ti tudi bolj izpostavljeni vplivu ukrepov zaprtja, kot kaže napovedani upad denarnih nakazil po svetu za 23 % – tj. prihodkov, ki jih migranti pošiljajo domov svojim družinam.

Kljub zanašanju Evrope na migrante in begunce pri ohranjanju svojih osnovnih storitev, številne evropske države doslej še niso priznale pozitivnega vidika migracij. Čeprav so migranti dejansko pomembni za evropska gospodarstva in družbe, Evropska unija in njene države članice zagotavljajo le malo varnih in rednih migracijskih poti iz držav zunaj Unije, s čimer ustvarjajo pogoje za več nezakonitih prihodov. Tudi če državljani, ki niso iz EU, zakonito vstopijo v EU, le stežka ohranijo dovoljenje za prebivanje zaradi zahtev, na katere pogosto nimajo vpliva (npr. nezmožnost dokazovanja formalne zaposlitve, negotova delovna mesta itd.). Poleg tega se migranti po vsej Evropi (zlasti tisti, ki ne prihajajo iz Evrope) soočajo z diskriminacijo na stanovanjskem trgu in trgu dela ter s širšo rasno diskriminacijo. Študija v Belgiji je pokazala, da morajo prosilci s turškimi imeni za enako stopnjo ugodnih prijav v povprečju predložiti 44 % več prošenj za zaposlitev kot prosilci s flamskimi imeni.

Zato zgolj priznavanje prispevka migrantov k našim družbam in gospodarstvom ni dovolj. Migranti in begunci prispevajo k ohranjanju delovanja naših družb in življenj, vendar pogosto živijo v pomanjkanju. Da bi olajšali njihovo vključevanje v evropske družbe, moramo to krizo izkoristiti kot priložnost za spodbujanje pravičnih politik, ki spodbujajo dostojanstvo in pravice delavcev migrantov. V času dramatične gospodarske krize to ne pomeni, da bi morale biti te politike dosežene na račun drugih skupin ljudi, ki se soočajo z revščino in ranljivostjo, temveč bi bilo treba posebne potrebe migrantov in beguncev vključiti v širše družbene in gospodarske odzive tako ustanov EU kot tudi njenih držav članic na trenutno krizo.

Mreža Caritas Europa na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj z nudenjem storitev ljudem, ki se soočajo z revščino, poziva k politikam, ki omogočajo in krepijo vključevanje migrantov na trg dela, zlasti z odpravljanjem diskriminacije, s spodbujanjem usposabljanja in preusmeritve na delo ter z enostavnejšim priznavanjem pridobljenih diplom in spretnosti. EU in njene države članice bi morale okrepiti tudi prizadevanja za boj proti diskriminaciji in ksenofobiji, in sicer s krepitvijo zakonodaje, programov in ukrepov proti diskriminaciji in rasizmu ter o enakosti spolov, tudi na področju zaposlovanja in stanovanj. V času napačnih informacij je prav tako pomembno vzpostaviti odgovorno javno razpravo na osnovi dejstev o migrantih in beguncih v vseh novicah in komunikacijskih sredstvih ter zlasti v družbenih medijih.

Evropa se je pri soočanju s pandemijo odkrito zanašala na delo migrantov in jih opredelila kot vodilne delavce v tej bitki, skupaj z mnogimi drugimi bistvenimi delavci. Čas je, da začne Evropa javno in odprto sprejemati ter ceniti njihove spretnosti in talente ter spoštovati njihove človekove pravice vedno, ne samo takrat, kadar potrebuje njihovo delo.

Peter Tomažič 

generalni tajnik Slovenske karitas

Več informacij: [email protected], 031 344 481