V četrtek, 12. 10. 2023, je v veliki dvorani Državnega zbora potekala 5. seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Na temo "Človekovo življenje je nedotakljivo (17. člen Ustave RS) - svetost življenja in vprašanje evtanazije" se je s svojimi prispevki soočila vrsta povabljenih govorcev. Prispevek dr. Gabriela Kavčiča, ki je zastopal Slovensko škofovsko konferenco, objavljamo v celoti.

Spoštovana predsednica Komisije, hvala za vabilo in hvala za besedo.

Spoštovani vsi zbrani,

pred nekaj dnevi sem odgovarjal na vprašanja nekega slovenskega tednika in novinar me je – ko sva se pogovarjala o temi »samomora s pomočjo« – povprašal o mojem mnenju glede predloga tega zakona, ki je že vložen v postopek v tem hramu demokracije.

Svoje argumente, ki so seveda občečloveški, sem predstavil, nato pa dobil pronicljivo novinarjevo podvprašanje: »Evtanaziji [torej] nasprotujete z laičnimi in ne teološkimi argumenti?« In moj odgovor je bil na dlani: »Prvi argument mora biti vedno razumski, šele nato lahko dodam tudi teološke [verske] argumente; za tiste, ki so nanje pripravljeni pristati.«

Ko danes govorimo o nedotakljivosti človeškega življenja, zapisani v naši Ustavi, bi rad, čeprav sem bil vabljen kot katoliški moralni teolog, poudaril, da pri govoru o dostojanstvu človeškega življenja resnično ne gre v prvi vrsti za verske argumente.

Gre za povsem zdravorazumski razmislek, ki se sproža ob poznavanju naše zgodovine, minimalnem biološkem znanju ter ob pozornem pogledu v prihodnost.

Osnovno znanje biologije nas uči, da je človek čisto pravi človek že od prvega trenutka po združitvi spolnih celic moškega in ženske. Gre sicer za neizmerno ranljivega človeka, vendar ima v sebi ves potencial: to ni potencialni človek, torej neka »stvar«, ki bo človek šele postala, temveč človek s potencialom, četudi državna zakonodaja to opredeljuje drugače.

Velika ranljivost nas zaznamuje tudi na koncu naših življenj, saj se boleznim, staranju in pešanju moči niti tekom najsrečnejšega življenja ne moremo izogniti. Se nam pa seveda, povsem človeško, poraja vprašanje, kakšen potencial ima pa tak človek, na koncu življenja.

Menim, da moramo biti pri obravnavanju teh vprašanj, trenutno v naši domovini posebej vprašanja samomora s pomočjo, skrajno previdni. Človeških življenj, tistih rojenih in onih nerojenih, je namreč mnogo, imajo pa, kakor pravi Ustava, vsa ta življenja skupni imenovalec: nedotakljivost.

Spremembe na teh področjih so zato izjemno delikatne, saj ko enkrat popustimo pri enem človeškem življenju, to prej ali slej lahko zadeva tudi vsa ostala.

Rad bi torej s povsem zdravorazumskimi argumenti poudaril, da se morda na prvi pogled res zdi, da z uvajanjem samomora s pomočjo, ki mu bo nedvomno prej ali slej sledilo uvajanje evtanazije, zakonodajalec dreza v veliko širšo paleto dejavnikov, kot pa je zgolj to, da damo ljudem možnost t. i. avtonomije, torej samoodločbe o končanju svojega življenja, podprte s strani države.

Razmišljati je treba širše. Ponujanje take možnosti ob slabem stanju, v katerem je slovensko javno zdravstvo (težave na področju domov za starejše, minimalna paliativna medicina, težave na področju dolgotrajne oskrbe ter en sam hospic), zveni cinično. Ponujanje samomora s pomočjo ob okornem zdravstvenem sistemu skrbi za starejše je čuden ukrep, ki bo starejšim ponudil možnost, da se »sami umaknejo«.

Skrbi me, da bodo bolni, slabotni in ranljivi ljudje obremenjeni z mislijo, da jim je na voljo »hitra rešitev« občutka odvečnosti in z zdravljenim povezanih stroškov. To pa je težko dokazljiv faktor, ki vsekakor ni v skladu z našo ustavno zapovedano skrbjo za nedotakljivost človeškega življenja.

Še mnogo drugih argumentov je, ki jih bodo gotovo predstavili cenjeni sogovorniki na tej seji, zato zaključujem.

Za katoličane pa tudi za vse večje verske skupnosti v naši domovini velja, da je samomor s pomočjo nesprejemljiv: smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal, in ne z njim niti z življenji drugih ne razpolagamo. V tem sestoji »svetost življenja«, omenjena v naslovu današnje teme.

Tudi papež Frančišek neštetokrat ponavlja to stališče.

Slovenija v času pomanjkanja upanja v prihodnost in vse večje osamljenosti naših sodržavljanov potrebuje več medsebojne pozornosti: »pomoč pri samomoru« naj zamenja pripravljenost za vsestransko »pomoč življenju«.

Vsakega človeka namreč spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob koncu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč pospeševanje družbene solidarnosti in hitrejši razvoj paliativne medicine.

Kar se tiče Katoliške cerkve, torej ne gre za prazne besede in poniglavo zagovarjanje svetosti in nedotakljivosti človeškega življenja, temveč za delo in napor, ki ga, tudi preko Slovenske karitas, vlagamo v pomoč najbolj ranljivim.

Hvala za vabilo in pozornost.