Rimska kurija[1] v papeževem imenu upravlja in nosi vsakdanjo skrb za življenje Cerkve. Njena področja dela segajo od vprašanj vere, službe škofov, zakramentalnega življenja, liturgične dejavnosti, življenja duhovnikov, katoliške vzgoje do misijonske dejavnosti in sodstva. Papež vsega naštetega, kar je za vodstvo Cerkve potrebno, ne bi mogel opravljati sam, zato mu pri reševanju vsakdanjih zadev pomagajo različne osebe in uradi.[2] Po kan. 360 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) rimska kurija izvršuje svoje naloge v papeževem imenu in z njegovo oblastjo. Kurijo sestavljajo državno tajništvo, kongregacije, sodišča in druge ustanove, katerih sestavo določa posebni zakon. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus, ki je izšla leta 1988, na novo uredil kurijo.

Rimsko kurijo poleg državnega tajništva sestavlja naslednjih devet kongregacij (Kongregacija za nauk vere, Kongregacija za vzhodne Cerkve, Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacija za zadeve svetnikov, Kongregacija za škofe, Kongregacija za evangelizacijo narodov, Kongregacija za kler, Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja in Kongregacija za katoliško vzgojo), 12 papeških svetov, 7 papeških komisij, sodišča ter drugi uradi.

Kardinali in kardinalski zbor[3]

Kardinalski zbor izvira iz prezbiterija, skupnosti duhovnikov, ki že od prvih stoletij krščanstva obstaja v vsaki škofiji in škofu pomaga pri liturgičnih opravilih in pastoralnem vodenju. Prav tako je bilo tudi v rimski škofiji, katere škof je hkrati papež vesoljne Cerkve. Prezbiterij, ki je obdajal rimskega škofa, mu je bil najprej v pomoč pri vodstvu rimske škofije, potem pa tudi v zadevah vesoljne Cerkve.[4] Kardinali so bili sprva imenovani iz vrst diakonov, duhovnikov in škofov v Rimu ali okolici (duhovniki petindvajsetih naslovov ali cerkva v Rimu, iz sedmih (pozneje štirinajstih) regionalnih diakonov, šestih palatinskih diakonov in sedmih škofov iz bližnjih mest).

Prva omemba kardinalov naj bi segala v čas papeža Aleksandra I. (105–115). Leta 1150 se je oblikoval kardinalski zbor s kardinalom dekanom na čelu (vloga dekana je tradicionalno pripadala škofu iz Ostije) in kardinalom kamerlengom, ki je bil papežev gospodarski upravitelj. Od leta 1059 so z uvedbo apostolske konstitucije In nomine Domini izključni volivci papeža, od 12. stoletja dalje pa so bili za kardinale imenovani tudi prelati s sedežem zunaj Rima. Danes so kardinali, ki živijo v Rimu, vatikanski državljani, četudi fizično nimajo svojega bivališča na ozemlju države Vatikan.

Kardinali imajo izključno pravico in dolžnost voliti novega papeža in so po izročilu papeževi svetovalci pri vodenju vesoljne Cerkve. Razdeljeni so na tri redove, in sicer: škofovskega, duhovniškega in diakonskega (čeprav so po posvečenju večinoma škofje, a trije kardinalski redovi niso vezani na stopnjo posvečenja). Papež kardinale imenuje svobodno in po lastni presoji. Izbere jih med duhovniki in škofi (prim. kan. 351, § 1 ZCP). Predsednik kardinalskega zbora je kardinal dekan (trenutno kardinal Angelo Sodano), oz. v primeru njegove odsotnosti kardinal prodekan (trenutno kardinal Roger Etchegaray). Kardinali kot zbor sodelujejo s papežem na rednih ali izrednih konzistorijih[5] (prim. kan. 353 ZCP). V primeru, da vodijo različne dikasterije rimske kurije ali urade vatikanske države, so povabljeni, da ob dopolnitvi 75. leta starosti papežu predložijo odpoved službi.

V apostolski konstituciji Universi Dominici gregis, ki jo je leta 1996 izdal papež Janez Pavel II. in določa pravila za volitve novega papeža, je zgornja meja števila kardinalov volivcev 120. To število papež lahko kot vrhovni voditelj Katoliške Cerkve po lastni presoji tudi prekorači. Volilno pravico ima trenutno 117 kardinalov, kardinalski zbor pa skupno šteje 208 članov.

Najmlajši član kardinalskega zbora je 53-letni indijski kardinal Baselios Cleemis Thottunkal, najstarejši kardinal z volilno pravico pa je Walter Kasper, ki bo 5. marca 2013 dopolnil 80 let. Najstarejši član kardinalskega zbora je 98-letni Italijan Ersilio Tonini. Papež Benedikt XVI. je na petih konzistorijih imenoval 90 novih kardinalov, med katerimi je kardinalski naziv prejel tudi naš rojak, nj. eminenca kardinal Franc Rode.

Z izpraznitvijo apostolskega sedeža ugasnejo službe predstojnikom dikasterijev rimske kurije, razen kardinalu kamerlengu, kardinalu velikemu penitenciariju,[6] kardinalu generalnemu vikarju za rimsko škofijo, kardinalu nadduhovniku vatikanske bazilike in generalnemu vikarju vatikanske države.

Apostolska kamera[7]

Pristojnosti:

Apostolska kamera (Camera Apostolica) dobi najpomembnejše pristojnosti, ko se Apostolski sedež zaradi papeževe smrti ali odstopa izprazni. Kardinal kamerleng mora pripraviti vse potrebno za pravilen in nemoten potek konklava. V njegovi pristojnosti je tudi upravljanje tekočih poslov Svetega sedeža, podrobneje pa so njegove dolžnosti in naloge določene v apostolski konstituciji Universi Dominici gregis.

Zgodovina:

Apostolska kamera je bila v preteklosti osrednja finančna in sodna ustanova papeške države in s tem tudi pomembna ustanova rimske kurije. Od 13. stoletja dalje služba camerariusa, ki je skrbel za ekonomske zadeve papeževega dvora, s papeževo smrtjo ni prenehala. Od 15. stoletja dalje so bili camerariusi vedno imenovani za kardinale. Pristojnosti te ustanove so se skozi zgodovino spreminjale – večinoma je imela pravico urejati vse, kar je bilo v zvezi z upravljanjem premoženja Apostolskega sedeža, sčasoma pa je za to področje pridobila tudi sodne pristojnosti. Apostolska kamera je bila v 19. stoletju predvsem sodišče za papeško državo.

Leta 1870 je takratna papeška država prenehala obstajati. Večina vatikanskih prihodkov je od tedaj prihajala iz prispevka Petrovega novčiča in donacij, zato je Apostolska kamera izgubila večji del nekdanjih pristojnosti. Upravljanje materialnih sredstev so medtem prevzele druge ustanove Svetega sedeža, zlasti Premoženjska uprava Apostolskega sedeža (Amministrazione del patrimonio della Sede Apostolica) in Prefektura za ekonomske zadeve Svetega sedeža (Prefettura degli affari economici della Santa Sede). Slednja je nadzorni organ in opravlja vlogo računskega sodišča. Papež Pavel VI. (1963–1978) je leta 1968 z motu proprijem Pontificalis domus preuredil in na novo organiziral tudi Apostolsko kamero. Kardinal kamerleng (komornik) je trenutno kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone, njegov namestnik oziroma vicekemerleng pa je nadškof Pier Luigi Celata.

Sodišče apostolske penitenciarije[8]

Pristojnosti:

Apostolska penitenciarija je sodišče, ki je pristojno za pravno urejanje zadev, ki segajo v notranje duhovno področje (foro interno). V tem smislu lahko pooblasti duhovnika – spovednika, da podeli odvezo za greh, ki je sicer pridržan Apostolskemu sedežu (npr. onečaščenje sv. evharistije). Penitenciarija je pristojna tudi za podeljevanje pravice do odpustkov (npr. ob svetem letu ali na prošnjo škofa ob pomembnem jubileju posamezne škofije).

Delovanje:

Regent (voditelj) se skupaj z dvema svetovalcema dnevno sestaja na obravnava posamezne primere na t. i. dnevnem kongresu. Prelati apostolske penitenciarije, ki sestavljajo svet apostolske penitenciarije, se pod predsedstvom višjega penitenciarja sestajajo občasno na zasedanjih, imenovanih Signatura Paenitentiariae Apostolicae, z namenom, da bi obravnavali posebej zapletene primere, ki zahtevajo poglobljeno preučevanje.

Zgodovina:

Za odveze od cenzur in za spreglede, ki so pridržani papežu, se od konca 12. stoletja dalje omenja Cardinalis qui confessiones pro papa recipit (kardinal, ki v papeževem imenu sprejema spovedi), imenovan v času papeža Honorija III. (1216–1217) tudi poenitentiarius (lat. – Poenitentia, slov. – pokora), nato pa v času papeža Klemena V. (1305–1314) poenitentiarius generalis ali maior. Njegova služba je v rimski kuriji ena redkih, ki s papeževo smrtjo ne preneha. Na začetku so bili njegovi pomočniki kaplani nižji (minores) penitenciarji, ki obstajajo še danes po štirih patriarhalnih bazilikah v Rimu. V zgodovini so se pristojnosti apostolskega penitenciarja prilagajale potrebam časa, v skladu z določili papežev, zlasti za področje cerkvenega prava, ter v času obstoja papeške države tudi na civilnopravnem področju. Tako je npr. Benedikt XV. (1914–1922) na začetku 20. stoletja odcepil oddelek za odpustke od Svetega oficija, današnje Kongregacije za verski nauk, in ga pripojil Apostolski penitenciariji.

Apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) papeža Janeza Pavla II. ponovno uvršča Apostolsko penitenciarijo na prvo mesto med sodišča Svetega sedeža (Apostolska penitenciarija, Apostolska signatura in Rimska Rota).

Višji penitenciar je trenutno kardinal Manuel Monteiro de Castro, regent je škof msgr. Krzysztof Józef Nykiel, teolog p. Ján Ďačok DJ (mesto teologa po izročilu pripada članom Družbe Jezusove), kanonski izvedenec pa msgr. Juan Ignacio Arrieta Ochoa De Chinchetru.