VATIKAN (četrtek, 11. oktober 2012, RV) – Sinodalni očetje, ki od ponedeljka zasedajo na temo Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere, nadaljujejo z razpravami in pogovori. Danes dopoldne so somaševali s svetim očetom Benediktom XVI., ki je s slovesno mašo odprl vrata v leto vere, popoldne pa so se ponovno zbrali v sinodalni dvorani.
Najbolj izstopajoči govor včerajšnje popoldanske seje pa je pripadal anglikanskemu nadškofu v Canterburyju Rowanu Williamsu. Poslušat ga je prišel tudi papež Benedikt XVI. Williams je najprej spregovoril o drugem vatikanskem koncilu in ga opredelil kot zelo obetavno znamenje, ki kaže na moč Cerkve, da si je upala zastaviti vprašanja o ustreznosti lastne kulture in lastnih struktur pred kompleksnostjo sodobnega sveta. Drugi vatikanski koncil je pomenil ponovno odkritje evangeljske navdušenosti, osredotočene na prenovo in verodostojnost Cerkve v svetu. Kot pomemben vidik, ki ga je koncil postavil v ospredje, je Williams izpostavil prenovo krščanske antropologije oziroma spoznanje, da oznanjevanje evangelija pomeni povedati, da je mogoče biti zares človek, ustvarjen po podobi Kristusove človeškosti. V tem smislu katoliška in krščanska vera predstavlja pravi humanizem, je dejal anglikanski nadškof. Med drugim je poudaril pomen kontemplacije v današnjem svetu ter spregovoril o pravičnosti in ljubezni, ki zaznamujeta obličje kristjanov. Približal se je tudi temi duhovnega ekumenizma, rekoč da bolj ko se kristjani med seboj oddaljujejo, manj prepričljivo je obličje novega človeštva. V tem smislu bo spodbuda k evangelizaciji morala biti vedno evangelizacija nas samih kot kristjanov, odkritje vere, ki spreminja, pot, ki gre proti zrelosti v Kristusu, da bi tako evangelij postal privlačen za ljudi našega časa.
Sicer pa so sinodalni očetje včeraj popoldne v svojih nekaj minutnih govorih izpostavili teme kot je medverski dialog. Ta se vedno začne s potrditvijo lastnih prepričanj, brez sinkretizma ali relativizma. Pred pripadniki drugih religij, ki imajo trdno versko identiteto, so potrebni kristjani, ki so dobro podkovani v doktrini, sposobni govoriti o lastni veri, in sicer s preprostostjo in brez strahu. Seveda pri tem ne gre za postavitev krščanske vere v oklepaje ali za umakanje pred preganjanji in diskriminacijo. Ravno nasprotno: na vso moč je treba obsoditi nasilje, ki pušča rane in ubija, še toliko bolj, ko do tega prihaja znotraj neke religije. Izpostavljeni so bili tudi pozitivni zgledi prijateljstva in bratstva med verniki, na primer v Turčiji, kjer deluje pevski zbor, katerega člani pripadajo petim različnim veram in izvajajo verske pesmi tako enih kot drugih. V takem ozračju se spodbujata mir in solidarnost, širi se pravičnost in ščiti svoboda, je bilo rečeno v sinodalni dvorani.
Med drugim je bilo izpostavljeno, da sta se danes svet in mesto Cerkve v svetu spremenila. Sanjati o povratku krščanstva je iluzija. A Cerkve ne sme biti strah postaviti se pred oči družbe, kajti dolžna je biti slišana in verodostojna pričevalka. Pri tem je bila izpostavljena formacija duhovnikov, da bodo resnični pričevalci vere, in podpora katehistov, glede katerih je zaželjena vzpostavitev stabilnega službovanja. Sinodalni očetje so tudi poudarili, da danes ne zadostuje znanost, ne zadostujejo dokumenti in cerkvene strukture. Da bi odgovorili na najgloblja vprašanja človeka, se je treba dotakniti njegovega srca. To pa je mogoče preko Božjega usmiljenja, ki lahko oblikuje goreče in odgovorne kristjane, prinašalce smisla in upanja za vse človeštvo.
Besedilo je v izvirniku objavljeno na spletni strani Radia Vatikan.
