Homilija škofa Jurija Bizjaka ob pogrebni maši za Jožico Ličen

Dragi bratje mašniki in dušni pastirji, diakoni in bogoslovci, redovniki in redovnice, bratje in sestre, domačini in gostje iz sosednjih župnij in škofij, dragi bližnji in daljni sorodniki gospe Jožice, predstavniki župnijskih in dekanijskih, območnih in škofijskih Karitas, predstavniki Slovenske Karitas in Karitas sosednjih krajevnih Cerkva. Milost vam in mir ob današnjem slovesu od naše drage sorodnice in zveste in vztrajne voditeljice in sodelavke Karitas.

Vsem sorodnikom pokojne gospe Jožice izrekam ob njenem odhodu v večno domovino iskreno sočutje in globoko sožalje. Gospod naj pokojno sprejme k sebi na nebeško gostijo, vas pa ob njenem slovesu potolaži s svojo milostjo in naklonjenostjo. Njen duh naj ostaja med vami in njena ljubeča skrb naj vas še naprej spremlja in blagoslavlja. Posredujem sožalje nadškofa Alojzija Cvikla, predsednika Slovenske Karitas, in škofa Andreja Sajeta, predsednika SŠK.

Pokojna Jožica je bila rojena 1. septembra 1947 v Ljubljani staršema Emi in Slavku Vrčon. Želela je postali medicinska sestra, a bi morala iti na šolanje v Zagreb, kar pa ji starši niso mogli omogočiti. Končala je ekonomsko šolo in se zaposlila na občinski davčni upravi v Ajdovščini, kjer je delala 23 let (1967-1990). Leta 1969 se je poročila s Cirilom in imela dve hčerki, Katjo in Eriko. Leta 1990 se je zaradi bolezni upokojila in se nato kot prostovoljka pridružila Karitas in ji ostala zvesta do konca svojega življenja. Kot prostovoljka in kot članica različnih svetov in odborov Karitas, kot ravnateljica Škofijske karitas Koper in kot voditeljica številnih njenih dejavnosti.

V Apostolskih delih beremo, da je v Jafi živela neka učenka, po imenu Tabita, ki je bila polna dobrih del in je delila obilo miloščine (Apd 9,36). Kakor o tej svetopisemski ženi lahko rečemo tudi o pokojni Jožici: Tudi ona je bila polna dobrih del in je delila obilo miloščine. Raznovrstnih dobrih del in raznovrstne miloščine na mnogih ravneh: na ravni župnij in območij, na ravni naše škofije in naše cerkvene pokrajine, na ravni sosednjih krajevnih Cerkva in na ravni Balkana, na ravni Evrope in tudi na svetovni ravni. Na vseh ravneh predvsem pod praporom prostovoljstva in dejanske dobrodelnosti.

Bila je prostovoljka in voditeljica številnih dejavnostih gmotne in duhovne pomoči vsem prizadetim in pomoči potrebnim: posameznikom in družinam, otrokom in staršem, odraščajočim in mladini, žrtvam zasvojenosti in odvisnosti, starejšim in bolnim; prizadetim od poplav in potresov, od žleda in zmrzali; žrtvam vojn in prevratov, domačinom in beguncem. Z zbiranjem in razdeljevanjem raznovrstnih sredstev, s pogovori in svetovanjem, s pripravo in vodenjem ustreznih izobraževanj in usposabljanj, s pripravo in vodenjem bogoslužja in molitev, duhovnih vaj in romanj.

Z bratskim povezovanjem posameznih Karitas doma in s povezovanjem naših Karitas s čezmejnimi Karitas, s prijaznim vključevanjem različnih družbenih ustanov, strokovnih služb in gospodarskih podjetij: v sodelovanju z občinami in trgovinami, z zavodi in ministrstvi, s kulturnimi in umetniškimi ustanovami, v sodelovanju s sredstvi obveščanja, zlasti z Radijem in Revijo Ognjišče, s tednikom Družina in z RTV Slovenija. Sodelovala je v Komisiji Pravičnost in mir, ki deluje v okviru Slovenske škofovske konference. Bila je predstavnica Slovenske Karitas pri ustanavljanju in izvajanju pomoči z Evropsko hrano.

Posebno pozornost zasluži mednarodna likovna kolonija Umetniki za Karitas, ki letos slavi 30-letnico delovanja (od leta 1994) in jo je gospa Jožica dejansko vodila od vsega začetka (od leta 1995). V koloniji se je v teh treh desetletjih zvrstilo okrog sedemsto domačih in gostujočih umetnikov z vseh petih celin. Ustvarili so preko tri tisoč likovnih del, ki so bila predstavljena na blizu štiristo prodajnih razstavah doma in po svetu: v Gorici in v Trstu, v Sarajevu in na Dunaju, v Rimu in v Bruslju. Namen kolonije pa je predvsem srečanje umetnikov, ki podarjajo svoj čas in svoj talent za pomoči potrebne.

Za svoje delo na področju prostovoljstva in humanitarnih del je prejela številne nagrade. Leta 2015 je ob 25-letnici Škofijske karitas Koper je od Škofije Koper prejela odličje sv. Jožefa delavca. Leta 2019 je postala častna občanka Občine Ajdovščina. Leta 2023 je prejela odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci. Istega leta je na Opčinah pri Trstu prejela nagrado Nadje Magajna, namenjeno izjemnim ženskam.

V zadnji treh letih sta se vlogi v njenem življenju zamenjali in vsi smo bili priče, kako je gospa Jožica ostala ista: Kakor je do tedaj pogumno in veselo delila pomoč na vse strani, tako je potem pogumno in veselo sprejemala pomoč od vseh strani. Trpljenje in preizkušnje je prenašala, kakor kdo drugi prenaša pozornosti in usluge. Živela je v veri in upanju, ki ga opisuje apostol Janez: 'Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast, zakaj prišla je svatba Jagnjetova in njegova zaročenka se je pripravila in ji je bilo dano, da se je oblekla v svetlo čisto tančico. Tančica so namreč pravična dela svetnikov' (Raz 19,7-8).

Spominjali se je bomo, kakor piše apostol Pavel Timoteju: 'Kot tiste, ki jo priporočajo dobra dela, ki je vzgajala otroke, ki je bila gostoljubna, ki je svetim umivala noge, ki je stiskanim pomagala, ki se je zavzemala za vsako dobro delo' (1 Tim 5,10). Pogovor za revijo Ognjišče je sklenila z besedami, ki jih vsekakor lahko jemljemo tudi kot njeno geslo: 'Mislim, da ni človeka brez stisk. Milost je, če iz teh stisk potegneš nekaj pozitivnega in se iz njih nekaj naučiš. Če to zmoreš, potem lahko opaziš tudi stiske drugih!' Naj se spočije od svojega truda in naj grejo z njo njena dobra dela. Amen. – Gospod,  daj ji večni pokoj. In večna luč naj ji sveti. Naj počiva v miru.

Amen.