Že dve leti poročamo o vojnih tragedijah na ukrajinskih tleh. Žalostne zgodbe se dotaknejo tudi mnogih Slovencev, ki na različne načine pomagajo prizadetim v vojni. V številnih župnijah so in še vedno zbirajo pomoč, ki jo nato prepeljejo na prizadeta območja. Ena takih je Župnija Dob pri Domžalah.

Tamkajšnji župnik Jure Ferlež v je minulih dveh letih večkrat obiskal deželo, kjer še ni videti konca vojne vihre. Spominja se, kako se je ob začetku vojne zbudil občutek solidarnosti tudi v njegovi župniji. »Ker so se kopičile zaloge po skladiščih in so bila zbrana sredstva veliko večja od tistih, ki so jih uspeli dostaviti v Ukrajino, sem se odločil, da bom tisto, kar bomo zbrali v naši župniji, sam dostavil do Marijinih sester v Zakrpatju.« Minuli ponedeljek se je, tokrat v spremstvu celjskega škofa Matjaža, z obilno pošiljko pomoči že desetič odpeljal v Ukrajino.

V zadnjih dveh letih ste kar desetkrat obiskali Ukrajino. Kdaj pa ste prvič odpeljali pomoč tja in kako ste doživljali to pot?

Res je, prvič sem se odpravil v Ukrajino v torek, 5. 4. 2022. Sam. Enostavno si nisem upal še koga vzeti s sabo, da ne bi imel na vesti, če bi se na poti kar koli zgodilo. Vreme je bilo kislo in sivo. Vso pot me je spremljal dež. Na madžarski strani meje so me skušali prepričati, da kombi nima dovoljenja za Ukrajino. Po dolgem in mučnem pregovarjanju sem prečkal mejo. Na ukrajinski strani ni bilo elektrike, carina je delala po polžje. Ceste so bile tako uničene, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo gume popustile pod težo ostrih lukenj. Z Božjo pomočjo se je vse dobro izteklo. No, ta ponedeljek sem bil na poti že desetič. Tokrat prvič nisem šel sam. Že ko sem šel devetič, to je bilo novembra, mi je celjski škof Maksimilijan Matjaž obljubil, da bo šel naslednjič tudi on. In res je držal obljubo.

Celoten intervju o poti škofa Matjaža v Ukrajino si preberite na spletni strani Družine.