V nedeljo, 10. marca 2024 je minilo 81 let od smrti božjega služabnika, duhovnika Izidorja Završnika, ki je v streljanju talcev v mariborskih zaporih leta 1943 daroval svoje življenje iz ljubezni do bližnjega, ko je stopil iz vrste namesto mladega fanta.

Na Gomilskem, v njegovem domačem kraju, je ob 15.00 potekalo molitveno srečanje in predstavitev Izidorjevih kreposti, po njem pa slovesna sveta maša, ki jo je daroval škof Maksimilijan v hvaležnosti in prošnji za potrditev njegovega svetništva.

Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža (vir in več fotografij slovesnosti: Škofija Celje):

Ko se postni čas premakne v drugo polovico, ko začne skrivnost velike noči, skrivnost Božje ljubezni in novega življenja že močneje svetiti, v Cerkvi obhajamo nedeljo veselja. Danes jo tukaj obhajamo še na posebno slovesen način. Ko nam v veličini našega rojaka Izidorja sije moč ljubezni in vere v Boga, kot smo jo slišali oznanjeno v današnji Božji besedi.

Ko občudujemo njegovo vero, bi lahko rekli, da je črpala prav iz teh stavkov in besed, ki smo jih slišali danes v evangeliju. Da je naš Bog ne samo sveti, veličastni, mogočni, ampak je tudi Bog ljubezni. Da je ljubeči Oče, ki je tako ljubil svet, da je za ta svet dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne bi pogubil. Da bi se nihče ne pogubil. To je ta velika želja in namen našega Odrešenika in našega Boga Očeta, ki jo je Izidor moral na poseben, globok in oseben način doumeti in jo živeti.

Ko sem v teh dneh znova prebiral njegovo življenjsko zgodbo, me je ta znova pretresla. Nekaj tega smo lahko začutili tudi sedaj ob molitvi križevega pota. Kako nenavadna in preroška je bila njegova pot, ki je bila človeško gledano zelo kratka. Kako se je ta otrok, mladenič in potem mlad duhovnik v tistih težkih časih moral pravilno, pravično in dobro odločati. Kako je moral izbirati med dobrim in boljšim, med prav in resničnim, med časnim in večnim. Gotovo ni bil velik samo v tej zadnji končnici svojega življenja, ampak se je za ta zadnji končni korak pripravljal vse življenje. 

Bog je v njem deloval tako, da mu je na poseben način odpiral oči in srce. Na eni strani za resničnost sveta, za stisko, za potrebe človeka, ki jih je opazil in so ga ganile. Na drugi strani pa tudi zato, da je prepoznaval resničnost Boga, ki je drugačna kot tista, samo naučena iz katekizma. Njegova vera je bila gotovo večja in močnejša, predvsem v tem, ker je Boga prepoznaval, čutil in gledal v svojem vsakdanjem, konkretnem življenju. 

To je tisto, za kar ga želimo prositi, da bi nam postal zgled. V tej človeški veri, ki na prvo mesto postavlja ljubezen. Ljubezen je tista moč, za katero je Bog sam po svojem Sinu na konkreten, popoln način izrekel, da je resnica Boga prav ljubezen. Kdor ljubi, bo Boga spoznal. Pa čeprav zanj morda še ni slišal.

Zato smo že nekaj časa nazaj tudi mi, ki smo na nek način dediči te njegove daritve, zaslišali in začutili ta glas in poziv, da bi za zgled njegovega pričevanja tudi kaj konkretnega naredili. Da bi se njegov zgled ne samo ukoreninil med nami, ampak da bi ob njem lahko tudi mi rastli v veri v Boga ljubezni.

Zato se danes zahvaljujem škofu Stanislavu, ki je med prvimi začutil veličino tega človeka in njegove žrtve ter postoril vse potrebno, da se je začelo o tem več govoriti, razmišljati in delati. Vsem vam, tudi domači župniji in župniku, vsem, ki ste kot kristjani ponosni na svojega rojaka, iskrena zahvala. Tudi na vas in na vaši molitvi je, da bo proces Izidorjeve beatifikacije šel uspešno naprej. 

Aprila lani smo iz Rima, s Kongregacije za zadeve svetnikov dobili dovoljenje, da lahko proces Božjega služabnika Izidorja Završnika peljemo kot samostojen proces. Da lahko vključimo vse odgovorne in postorimo vse, da bi o njegovem življenju izvedeli čim več in da bi hkrati lahko prebudili zanimanje Božjega ljudstva zanj. Da bi to pripomoglo tudi k temu, da bi lahko vsa Cerkev v njem prepoznala pričevalca vere.

Potem smo ustanovili škofijsko komisijo, ki koordinira različne dejavnosti in ki je v tem zadnjem letu prišla tudi do novih lepih spoznanj in zaključkov, ki nam bodo pomagali, da bomo Izidorjevo zgodbo poznali še bolj v celoti ter jo vzljubili in v njej prepoznali Božji nasmeh nam, naši škofiji, Cerkvi na Slovenskem, našim družinam, vsakemu kristjanu; vsem nam, ki tudi danes preživljamo težke in prelomne čase.

Ko je danes Cerkev na poti sinodalnega spreobrnjenja, prosimo, da bi bolj sprejeli dar našega krstnega dostojanstva, ki nas dela člane Cerkve, da smo lahko pričevalci vere v svojem okolju, v katerem iz nje živimo. To je namen naše sinodalne poti, ki nas želi pripraviti, da bomo lahko izzive, ki so pred nami in čas, ki se spreminja in nam daje nove zahteve, živeli kot kristjani, kot cerkveno občestvo. Čeprav ne morda več v dosedanjih oblikah, pa vendarle, kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, kjer je moja beseda živa, kjer jo ljudje ohranjajo, jo prebirajo, jo delijo, tam, sem jaz, pravi Jezus, sredi med njimi. 

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina. Za ta najdragocenejši dar, dar življenja, ki ga je daroval naš Izidor, se danes Bogu zahvaljujemo.

Ko je Nikodem slišal o teh Jezusovih besedah, ga je vprašal, kaj naj stori, da bo dosegel večno življenje. Jezus mu je odgovoril: Če se ne rodiš od zgoraj, iz Svetega Duha, ne moreš videti Božjega kraljestva. Ta beseda velja tudi nam, čeprav se morda premalo zavedamo in razumemo, kaj pomeni roditi se od zgoraj. Pomeni namreč nekaj zelo preprostega – izročiti se Svetemu Duhu v vsem, v celoti, izročiti se Bogu, da On vodi moje življenje. Zaupati, da me On pozna in bolje kot moja omejena človeška narava ve, kaj je zame dobro.

Še en ključ za spoznanje poti k Bogu je Jezus dal Nikodemu, ko pravi: Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti Sin človekov povzdignjen, da bodo lahko vsi verovali.

Ta beseda o kači nas spomni na tisti prvi dogodek v zgodovini odrešenja, ko se je ljudstvo uprlo in godrnjalo. Mojzes je dobil naročilo, naj obesi kačo na drog, da bo vsak, ki bo vanjo pogledal, ozdravel. Pa ne zaradi neke čudežnosti ali magije. Ob pogledu na tisto kačo se je moralo ljudstvo spomniti na zlo, ki so ga storili, na greh, ki jim je prinesel smrt. V ljudstvu se je takrat prebudil spomin na tisto prvo kačo z drevesa, ki je človeka zvabila, da ji je verjel bolj kot Bogu, ki mu je je rekel: Vse ti dam, samo drevesa življenja in drevesa spoznanja svetosti življenja in svetosti Boga se ne dotakni. Ker je takrat človek zapadel skušnjavi, da si bo sam lahko zagotovil življenje, sta prišla greh in smrt in posledice tega je ljudstvo v puščavi gledalo na tisti kači. Posledice greha in smrti lahko gledamo tudi na križu, na zadnjem drevesu, kjer je moral končati najdragocenejši dar sveta in Boga, njegov ljubljeni Sin: Ko boste povzdignili Sina na križ, boste verovali, da sem vas ljubil do konca. 

V to nas uvajata križ in postni čas. Da bi počasi lahko videli globlje v svoje življenje in svoje odločitve ter prepoznavali tisto, kar v nas povzroča smrt in nerodovitnost na eni strani ter Tistega, ki je šel za vsakega izmed nas kljub grehu in nevrednosti do konca. Ki nas je ljubil do konca in za nas dal samega sebe.

Danes se nam ob tej Božji besedi ponuja primerjava z življenji naših slovenskih mučencev, ki so bili prav tako na različne načine povzdignjeni na križ – v sramotno in mučeniško smrt. Še kot umorjeni so bili izpostavljeni sramotenju in obrekovanju. Njihov spomin je bil onečaščen, kraj smrti zakrit. A tudi v njihovi usodi odmevajo Kristusove besede: Ko boste povzdignili Sina človekovega, ko ga boste res do konca izročili človeški sramoti in preziru, takrat boste prepoznali tako moč greha in hudobije sveta, kot tudi veličino Božje ponižnosti in usmiljenja.

Naj nas pogled na te povzdignjene mučence, ki jih tudi s tem liturgičnim spominom trgamo iz območja teme in pozabe, osvobodi strahu in napolni z upanjem. Sovraštvo in jeza človeka in narod pehata v propad. Rešuje in očiščuje samo zastonjska Božja ljubezen, njegovo odpuščanje, njegov dotik po ljudeh, ki so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi (prim. Raz 7,14). 

Zato danes izročimo vse nas in naš narod priprošnji naših mučencev, izmed katerih se želimo še posebej zagledati v življenjsko daritev našega Izidorja, da nam izprosijo pravi pogled, pravo srce, ki bo prepoznalo težo, gnusobo in zavrženost greha in sovraštva ter zahrepenelo po odpuščanju, po ljubezni, po bližini Boga Očeta, ki tudi danes ljubi svet kljub njegovi nevrednosti. Da bi njegova daritev med nami rodila sadove.