Na povabilo celjskega škofa so se v sredo, 19. junija 2024, v Celju zbrali župani in županje ter drugi predstavniki občin na ozemlju celjske škofije na sprejemu ob dnevu državnosti. V celjski stolnici je potekal kulturni program, ki sta ga oblikovala glasbenika Metoda Kink in David Preložnik, škof Maksimilijan in Matej Prinat (generalni tajnik Škofijske Karitas Celje) pa sta nagovorila zbrane.

Več informacij in fotografij dogodka najdete na spletni strani Škofije Celje, v nadaljevanju pa v celoti obljavljamo škofov nagovor županom, županja,, podžupanom in podžupanjam.

Spoštovani župani in županje, podžupani in podžupanje!

Praznovanje dneva državnosti je lepa priložnost, ko se povežemo in utrdimo naše medsebojne vezi, hkrati pa se tudi utrdimo v dobrih namenih, za katere vsi delamo. Da se utrdimo v svojem poslanstvu in se okrepimo tudi za izzive, ki nas v življenju vedno znova doletijo in so koristni za naš napredek.

Na vabilu na celjsko praznovanje dneva državnosti sem prebral zelo močan in zanimiv stavek velikega Slovenca, ki mi zveni zelo biblično, zato se mi zdi prav, da se zasliši tudi v tem sakralnem prostoru:

»Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi, in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki. Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo.« (Srečko Kosovel)

Prepričan sem, da ste v svojem življenju velikokrat izkusili to, da vas ta notranja gotovost oz. predanost tisti silni srčni moči krepi, da se zmorete zoperstavljati tudi vsemu hudemu in težkemu, ki vas tako v osebnem življenju, še posebej pa v vašem poslanstvu, vedno znova srečuje.

Dejstvo je, da se dobro lahko rojeva samo, če se zoperstavi hudemu in slabemu. Naš Gospod je izrekel zelo močan stavek, vzet iz vsakdanjega življenja, ki pravi: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi obilo sadu. Mislim, da v svojem življenju vsi izkušate tudi to rast in umiranje pšeničnega zrna, pa tudi njegovo rodovitnost. Delo za javno dobro mora delovati in živeti iz te logike, ki ji pravimo logika ljubezni, ne logika posedovanja, logika sodelovanja, ne logika delitve.

Ravno o tem so se prejšnji teden pogovarjali največji svetovni voditelji, ki so se zbrali v južni Italiji na vrhu G7. Prvič v zgodovini tega srečevanja so povabili tudi papeža. Papež Frančišek je že pred časom odprl to pomembno in danes zelo aktualno temo vrednot ekologije in izzivov sodobne tehnologije, ki ji pravimo umetna inteligenca. Vsi slutimo, kakšen svet je pred nami. To vprašanje umetne inteligence gotovo navdušuje vse nas, ki moramo veliko govoriti in spodbujati in nam zato ta dar tehnike lahko tudi marsikaj dobrega prinese. Lahko pa nam prebuja tudi strah, v kakšno smer se bo to področje razvijalo.

Vsem pa nam lahko zazveni to temeljno spoznanje, da bo v središču vsega še vedno moral biti človek. Človek pa v prvi vrsti ni samo telo, inteligenca, uspešnost ali produktivnost, ampak je velika skrivnost. Zato tudi papež govori predvsem o etičnosti navdiha. Navdiha, ki mu kristjani pravimo navdih Boga, navdih Svetega Duha, katerega glavna lastnost je zelo preprosta: da me osvobaja in dviga iz perspektive lastnega jaza in lastnih preprek in me usmerja k drugemu. Pogled na drugega in odnosi z drugimi pa so najpomembnejši v človeškem življenju, ker samo iz odnosa z drugim se rojeva tako fizično kakor duhovno življenje. Odnosi nas hranijo in oblikujejo, zato so vredni vse naše pozornosti.

»Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo.«

Vendar pa je krščanstvo v to svetovno etiko prineslo še en drug biser, ki ne izključuje dejstva, da smo ljudje lomljivi. Še več: lomljivost lahko postane rodovitno polje, iz katerega se rojeva novo življenje. Zato je simbol našega krščanstva križ, a ne kot znamenje trpljenja, smrti in strahu, ampak kot znamenje upanja in vere v rodovitnost trpljenja.

Na konferenci v Angliji, kjer sem bil prejšnji teden, se je veliko govorilo o uspešnosti, »menedžeriranju« in voditeljstvu, a ključna beseda, ki se je vedno znova pojavljala, je bila sposobnost zlomljenega srca (broken heart). Samo tisti, ki ima zlomljeno srce, lahko gradi odnose tako do sebe kot do bližnjega na najbolj plemeniti ravni, to pa je raven ljubezni.

Želim vam, da bi pri vašem zelo pomembnem delu lahko vedno znova dobivali moči in spodbude tudi iz tega, da človek ni šibek, če ima zlomljeno srce, ampak ga to lahko zbližuje s človekom, s stvarstvom in z Bogom, ki je vir vsega našega življenja.