V Marijinem svetišču na Zaplazu je danes potekal škofijski molitveni dan škofije Novo mesto. Ob 10. uri je sveto mašo ob somaševanju duhovnikov daroval novomeški škof dr. Andrej Saje. Škofovo homilijo objavljamo v celoti.
Dragi bratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, katehistinje, bratje in sestre!
S svetišču Matere Božje na Zaplazu smo se kot škofijsko občestvo zbrali k molitvi za duhovne poklice. Vsako človeško življenje nosi v sebi dostojanstvo poklica in je vabljeno k temu, da se v življenju dobro uresniči. Vsak krščeni je poklican, da v sebi neguje božje življenje. Ob tem pa je tudi poklican, da v Cerkvi in svetu najde svoje mesto delovanja: svoj poklic, stan ali službo, ki jo v duhu vere opravlja v dobro skupnosti.
Med temi Bog nekatere pokliče v duhovništvo, v katerem se z ljubeznijo Kristusa dobrega pastirja posvečajo bratom in sestram. Druge pa kliče v življenje in poslanstvo v redovni skupnosti, v kateri pričujejo za Božjo bližino do ljudi in javno obljubijo, da bodo živeli po evangeljskih svetih uboštva, čistosti in pokorščine.
Smo v letu molitve, s katerim se pripravljamo na sveto jubilejno leto 2025. To jubilejno leto ima za geslo »Romarji upanja«. Dokument, tako imenovana bula, s katero je sveti oče razglasil jubilejno leto, ima naslov »Upanje ne osramoti«. Sveti oče želi, da bi se Cerkev prenovila in zaživela v upanju.
Tudi današnja berila govorijo o upanju. Cerkev danes obhaja praznik povišanja svetega križa. Križ nam pomeni nekaj težkega. Življenje pa nas uči, da se križu ni mogoče izogniti. Po drugi strani je šola križa res tudi šola potrpljenja in upanja.
V prvem berilu smo slišali, da je ljudi rešil pogled upanja, ki so ga uprli v bronasto kačo, ki jo je po Božjem naročilu Mojzes dal postaviti, ko so se ljudje znašli v stiski zaradi strupenih kačjih pikov v puščavi.
Ta povzdignjena kača je prispodoba za Jezusa Kristusa, o katerem drugo berilo pravi, da se je iz ljubezni do nas odpovedal svoji enakosti z Bogom, se spustil med ljudi ter nam postal enak v vsem, razen v grehu.
Med nas je prišel, da bi nas povzdignil k Očetu. Za uresničitev te naloge pa je moral živeti celotno človeško izkušnjo, tudi v najbolj skrajni in sramotni obliki za tisti čas, v smrti na križu.
Vendar je Bog to sramotno smrt obrnil v poveličanje. Danes verniki ob pogledu na križ hvalimo in slavimo Boga za odrešenje, ki nam ga je po križu dal. Pogled na križ v naših srcih prebuja upanje, da Bog preizkušnje obrne v naše dobro.
Tudi molitev za duhovne poklice je izraz upanja. Upanje je prepričanje, da je nekje v prihodnosti za nas pripravljena velika dobrina, ki jo je mogoče doseči kljub težavam. Za doseganje res velikih, večnih dobrin ne potrebujemo denarja in moči, ampak upanje. Upanje je moč kristjana.
Živimo v času, v katerem imajo ljudje malo upanja, a veliko mnenj, tudi o Cerkvi in duhovnikih, redovnikih ali redovnicah. Beremo ali slišimo veliko različnih in nasprotujočih si mnenj o tem, kako bi v Cerkvi moralo ali kako bi ne smelo biti.
Vendar je mnenje zgolj misel, ki temelji na osebni in subjektivni razlagi ali merilih. Vsak od nas ima lahko svoje mnenje o čemer koli. V nevarnosti smo, da bi namesto kulture upanja in vere gojili kulturo osebnih in nepreverjenih mnenj, ki so tudi površna.
Površna mnenjska kultura predstavlja veliko oviro. Pomeni oviro za odrasle, da bi svojo vero živeli v resnici in globoko. Pomeni oviro tudi za mlade, da bi res prisluhnili Božjemu glasu in razločevali o poti, po kateri želijo hoditi skozi življenje.
Duhovni učitelji so življenje iz vere pogosto vzporejali z vzponom na goro. Gora je v Svetem pismu kraj srečanja z Bogom. Predstavljajmo si mladega človeka, ki stoji ob vznožju gore in se želi vzpeti nanjo. Vse ve o gori, opremi, hoji. Želi in upa, da bi se povzpel na vrh.
Ko se bo odločal in načrtoval vzpon, bo nekatere ljudi zaskrbelo za njegovo varnost in mu bodo pot odsvetovali. Drugi se bodo norčevali in rekli, kaj le vidiš v tem, da si boš grizel kolena v tisti breg. Raje ostani z nami in bodimo veseli tu v dolini.
Med vzponom bo doživljal lepe in težke stvari: dihal bo čist gorski zrak, užival v tišini, srečal gorske živali. Čutil bo žulje, bolele ga bodo mišice, oprala ga bo nevihta, v megli bo moral poiskati pot. A vodilo ga bo upanje, vedel bo, da gre na vrh in da kljub težavam to more uresničiti, saj si tega res iz vsega srca želi.
Še tik pred vrhom, ko bo utrujenost največja, bo morda pomislil, da bi se obrnil nazaj v dolino. A ker si bo želel in pričakoval, da doseže cilj, bo vztrajal.
Ko bo končno stal na vrhu, je mogoče dvoje: da bo takoj doživel srečo in veselje ob prihodu na vrh in se takoj počutil poplačanega za vloženi trud. Vendar se lahko primeri tudi, da zaradi utrujenosti te sreče ne bo občutil takoj in ne v obliki močnih pozitivnih čustev.
Zavest, da mu je uspelo, pa bo ostala z njim. V srcu bo imel neizbrisen spomin na prehojeno pot ter zavest, da je bilo njegovo upanje in želja, da pride na vrh, uresničeno.
Molitev za duhovne poklice je izraz našega upanja. Gora je uresničitev osebne poklicanosti. Mlad človek se na to goro želi vzpeti. Ne bodimo mu ovira s svojimi mnenji in strahovi.
Kristus na križu nas danes vabi, da vanj upremo svoj pogled vanj in se vprašamo o svojem upanju in veri: Koliko so naša srca obtežena z osebnimi mnenji in pričakovanji, koliko pa z iskanjem večnih resnic? Koliko drugim pomagamo, da imajo upanje in vero?
Zbrani tu na Zaplazu se priporočimo Božji materi Mariji in molimo za mlade ljudi, da bi bilo upanje in vera v njih veliko in zmagovito. Molimo za mlade, da bi zaslutili svojo pot, kot jim jo je Bog pripravil, da bi o njej razločevali in da bi nanjo odgovorili. Molimo pa tudi za vse, ki so že na poti duhovnega poklica, posebej za duhovnike, redovnike in redovnice v našem narodu in v naši škofiji, da bi imeli svoj pogled trdno uprt v večne dobrine. In hvaležno molimo za vse ostarele duhovnike, redovnike in redovnice, ki so tik pred zadnjim vrhom življenja, saj so med nami kot dragoceni in pomembni svetilniki upanja in pričevalci zvestobe.