Nagovor škofa Andreja Sajeta pri sveti maši na predvečer velikega šmarna

Dragi romarji, lepo pozdravljeni pri Mariji na Zaplazu. Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja smo se zbrali v glavnem romarskem središču novomeške škofije. Prišli smo iz različnih krajev. Del poti smo napravili peš, kot romarji. Prehojena pot nas spominja na življenjsko pot vsakega od nas. Povezuje nas kot občestvo Cerkve, ki po Marijinem zgledu želi odkrivati znamenja Božje navzočnosti med nami. Vsak od nas je prišel z določenim namenom in prošnjo zase, za svojo družino ali iz kakšnega drugega razloga. Vsi smo tukaj, da praznujemo in poglobimo vero. Spodbudo za to lahko dobimo ob premišljevanju Marijinega življenja in njenem sprejemanju Božjega načrta.

Vesel sem, da med nami lahko pozdravim apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji nadškofa Jeana-Marie Speicha, ki predstavlja vez s papežem Frančiškom. Sveti oče Slovence v dneh, ko po vodni ujmi poteka sanacija, posebej spremlja z molitvijo. Hvaležni smo mu za njegovo podporo v trenutkih preizkušnje.

V težkih trenutkih smo Slovenci hitro stopili skupaj, prav tako nam pomaga mednarodna skupnost. Zahvaljujem se vsem organizacijam in posameznikom za nesebično pomoč ljudem v stiski. Ob materialni pomoči je nepogrešljiva duhovna podpora, ki jo črpamo iz globin vere.

Nesreča nas sili k premisleku o našem življenju, skrbi za okolje in odnosu do stvarstva in dobrin, ki jih imamo. Drug z drugim smo nujno povezani in smo soodvisni. Sami ne moremo preživeti. Tudi dobrine, ki jih imamo, so omejene, prav tako imata mejo poseganje človeka v okolje in izkoriščanje naravnih dobrin.

Planet je naš skupni dom, za katerega smo vsi odgovorni. V središču naših prizadevanj ne smeta biti dobiček in izkoriščanje, temveč zaščita človeške osebe ter ohranjanje stvarstva. Kot obliko pomoči bližnjemu velikokrat omenjamo vrednoto solidarnosti. Ta beseda ima globlji pomen. Pri njej gre za ustvarjanje nove kulture bivanja, kjer dajemo prednost človeški osebi in življenju posameznika, ki je del skupnosti (prim. papež Frančišek, 2. 9. 2020).

Obhajamo skrivnost Marijinega vnebovzetja. Cerkev veruje, da je bila Marija z dušo in telesom po zemeljski smrti vzeta v nebo. Jezusov in njen prazen grob napovedujeta zmago življenja nad smrtjo. V današnjem evangeliju Marijo srečamo kot romarico, ki obišče sorodnico Elizabeto. V središču odlomka je srečanje obeh žena; njun dialog, ki poglobi odnos. V medsebojnem pogovoru odkrivata Božji načrt in druga drugo opogumita v veri za pot naprej. V Magnifikatu, Marijini hvalnici, zasije Marijina vera. Ne zanaša se na lastno spoznanje in moč, temveč je kljub negotovosti pripravljena dati prostor Božjemu delovanju v njej.

Ključno vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, zakaj je Bog izbral ravno njo. Ob tem se nujno vprašamo, za kakšno nalogo je Bog izbral mene. Zakaj sem bil rojen na ta svet? Kakšen smisel ima moje življenje? Kako ga živim? Kakšen je moj odnos do Boga? Kaj mi le-ta pomeni? Ali sem pripravljen prisluškovati in odkrivati Njegov načrt ter ga kot sprejeti za svojega? To so vprašanja moje vere!

Božja Mati Marija je v drži poslušanja, premišljevanja in sprejemanja vzornica v veri. Ta se je krepila v preskušnji in negotovosti. Trenutna kriza je priložnost za odmiranje egoizmu in odpiranje presežnemu, Božjemu, ki nikoli ne mine (prim. 1 Kor 13,8a). Pred krizami si ne smemo zatiskati oči, pred njimi ne moremo zbežati, šele ko jih sprejmemo in gremo skoznje, postanemo bolj odrasli in zreli.

To velja za življenje nasploh in tudi za vero. Cerkev so v teku zgodovine spremljale različne krize. Vera ni, kot večkrat povedo birmanci, poglobljeno znanje o verskih resnicah v smislu »sedaj vse vem o Bogu«, temveč naša pot in način življenja (prim. Jn 14,6). Je hoja za Gospodom, ki se ni izognil križu in velikemu petku. Skozi temo velike sobote je stopil v svetlobo velikonočnega jutra (prim. T. Halik, Spovednikova noč, 7–20).

Pri sveti maši bomo z besedo izpovedali vero, ki jo Cerkev moli od nekdaj. Vera nas uči, da gre paradoks Božje zmage življenja nad smrtjo skozi poraz. Tudi mi se ne bojmo porazov in odmiranja staremu in vsemu, kar nas ovira v odnosu do Boga in do bližnjega. Samo vera, ljubezen in upanje, ki so srce krščanskega oznanila, odpirajo novo možnost tam, kjer človeško gledano ne moremo pričakovati ničesar več, kot se marsikje zdi po izkušnji nedavne vodne ujme. Krščansko upati pomeni z besedami apostola Pavla, »upati proti upanju« (prim. Rim 4,18).

Po dolgotrajnem dežju je zasijalo sonce. Nekdo mi je včeraj poslal naslednje sporočilo: »Tu je tako neskončno lepo. Vsa ta zelena barva in toplo sonce. Le težko dojamem, da so številni velikih stiskah. Vendar tudi narava kaže, da je vredno moliti in da je upanje tudi za njih.«

V veri in upanju se ob Marijinem zgledu želimo na praznik njenega vnebovzetja okrepiti tudi mi. Čeprav še ne vemo, kakšen Bog v resnici je, nam krščanska vera, upanje in ljubezen zagotavljajo, da Bog obstaja in je resničen. Spoznamo ga lahko le v osebnem odnosu, še posebej preko molitve. Bog ni bližnja stvarnost, temveč bližina sama. Je luč. Po besedah sv. Bonaventure (1221–1274), ko gledamo, same luči ne vidimo, temveč v njej gledamo druge stvari. Namesto, da iščemo Boga v svetu, premišljujmo svet in svoje življenje v Božji luči. Tako bomo lažje krepili vero in krščansko upanje ter se opolnomočili za življenje v prihodnosti (prim. Halik, n. d. 79).

Marija vnebovzeta, prosi za nas. Amen.