Nagovor škofa Andreja Sajeta ob mašniškem posvečenju salezijanca Gregorja Markelca v novomeški stolnici

Pogum za poslanstvo!

Dragi bratje in sestre!

Pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla obhajamo mašno daritev, med katero bom Gregorja Markelca iz župnije Šentrupert posvetil v mašnika. Gregor bo prejel zakrament svetega reda in bo kot član don Boskovih salezijancev vključen v zbor duhovnikov. Naj bo današnja slovesnost dan hvaležnosti za nov duhovni poklic, hkrati pa se združimo in okrepimo molitev za nove duhovne poklice in vse, ki so se na Božji klic že odzvali. 

Pozdravljam novomašnika Gregorja in njegove domače, še posebej očeta in mamo, ki sta sprejela življenje in sina podpirala na poti do duhovništva. Pozdravljam upokojenega novomeškega škofa Andreja Glavana in upokojenega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja, salezijanskega inšpektorja Petra Končana, dosedanjega rektorja bogoslovnega semenišča v Ljubljani Romana Globokarja, rektorja Germanika v Rimu Gernota Wisserja, domačega župnika, vse duhovnike, redovnike in redovnice, goste, in vse vas bratje in sestre, ki prisostvujete slovesnosti mašniškega posvečenja. Hvala vsem, ki ste pripravili današnjo slovesnost in jo sooblikujete. 

V apostolu Petru vidimo znamenje edinosti in občestva celotne Cerkve, ki ga danes predstavlja papež Frančišek, v apostolu Pavlu pa tistega, ki oznanja veselo novico evangelija vsem ljudstvom. Peter in Pavel sta pastirja po Jezusovem srcu, ki jima je zaupal skrb za vse Cerkve. 

Vesoljnost Cerkve sem doživljal pretekle tri dni med več kot štiridesetimi škofi iz vse Evrope v Beogradu, kjer smo se pogovarjali o Cerkvi, veri, oznanjevanju evangelija in perečih izzivih, ki jih prinaša današnji svet. Obogatili so me pogovori z nekaterimi škofi, še posebej iz dežel, kjer je krščanstvo preganjano. 

Kot povzetek omenjenega srečanja lahko strnem kot čudenje, kako Bog deluje na nevidne načine in preseneča tam, kjer najmanj pričakujemo. V Beogradu sem med drugimi srečal novo posvečenega škofa. Kot študent se je spreobrnil iz islama v krščanstvo. Postal je jezuit in je sedaj škof na mestu, kjer je njegov sonarodnjak musliman leta 2010 umoril škofa predhodnika. Novi škof nosi križ umorjenega škofa, mučenca za vero, in z velikim zaupanjem začenja novo poslanstvo v svetu, kjer je kristjanov le peščica. Tu se neposredno uresničujejo Tertulijanove (160–240) besede, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Ni ga strah; njegov obraz je nasmejan in poln upanja. Kljub vsemu veruje! Njegovo pričevanje me opogumlja. 

Dragi Gregor! Kot duhovnik začenjaš poslanstvo delivca zakramentov in oznanjevalca evangelija današnjemu svetu. Evangelij nima meja. Ne vemo, kam te bo zanesla pot oznanjevalca. Za novomašno geslo si si izbral vzklik iz litanij Srca Jezusovega »Upodobi naše srce po svojem srcu«. Do sedaj si se veliko posvečal mladim in začutil velik pomen skupnosti, kjer drug drugemu pomagamo odkrivati Gospodovo obličje. Vse, kar delamo, delamo v Njem in z Njim, ki nas je poklical in poslal, bodi prilično ali neprilično. Ohrani vedrost, vero in pogum. Naj te ne bo strah. 

Cerkev te sprejema z veseljem in moli zate, ti pa moli za ljudi in jim bodi blizu v njihovih stiskah. Po molitvi in zakramentih se bo tvoje srce preoblikovalo in navzelo Božje ljubezni in jo delilo drugim, predvsem do trpečih in ubogih. Opogumijo naj te tudi zgledi tvojih svetniških sobratov misijonarjev kot je Božji služabnik Andrej Majcen (1904–1999) in drugi, ki so v oddaljenih deželah in nemogočih razmerah bili Božje orodje in priče velikih čudežev.  

Nocojšnja Božja beseda osvetljuje današnje praznovanje in ter pomen duhovniškega posvečenja. Izpostavlja temelje poklicanosti v duhovništvo in službe v Cerkvi. Naj izpostavim nekatere besede: 

Vstani hitro! Ni časa za čakanje. Tako pravi Gospodov angel Petru v ječi: vstani hitro, ne obotavljal se. V trenutku, ko se je evangelij začel širiti, je Cerkev naletela na odpor, neuspehe in preganjanje; skupnost bi lahko ohromil strah. To je realna nevarnost tudi danes. Peter in drugi niso odnehali in čakali. Duh trga verige in odstira prostor širjenju evangelija. Z oznanjevanjem se ne sme čakati, kajti vsak trenutek je milostni čas in nova priložnost za oznanjevanje. Sprejmi Besedo, dragi Gregor, Duh naj ti da navdiha za njeno posredovanje ljudem, h katerim si poslan in poguma za pot naprej, da ne odnehaš. Za Besedo, ki daje življenje in rešuje, ki hrani upanje in vabi k ljubezni.

Gospod ti bo pomagal in dal moč. Pavel v drugem pismu Timoteju predstavi svoje življenje in gleda nanj s konca. Je popolnoma svoboden. Gre tako daleč, da pravi: »dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil«. Zaveda se in je hvaležen za Gospodovo moč in pomoč. To isto moč prejema tudi vsak duhovnik, iz nje živi, deli zakramente in deluje. 

Kdo je Jezus zame? Celoten evangelij je prežet z vprašanjem: Kdo je Jezus? V današnjem evangeliju pa gre za prelomnico. Ne sprašujejo več ljudje, temveč Gospod vpraša svoje učence. Kdo je on zanje? Ni pomembno, kaj pravijo drugi, pomembno je, kaj pravim jaz. Kako Gospoda doživljam jaz. 

Odločilna točka v mojem odnosu z Bogom je, ko neham zahtevati odgovore od Boga in sprejmem, da je on tisti, ki me sprašuje. To pomeni zavzeti stališče in opredeliti se. Kdo je Gospod, ne na splošno, ampak zame. Ne moremo biti nevtralni!

V besedilu odgovora ne dajo vsi, ampak samo Peter, potem bo morda dal še vsak svojega. Za Petra je Jezus Kristus, Sin živega Boga! Jezus je tisti, ki ga vsa zgodovina in vse človeštvo, ves kozmos želijo kot smisel, odrešenje in izpolnitev. 

Duhovnik je vedno znova soočen z vprašanjem, kdo je Gospod. Njegovo poslanstvo je, da na vprašanje sam da odgovor in da tudi ljudem pomaga, da bodo lahko na to vprašanje tudi sami odgovorili. Kdo je Gospod zanje! »Vera je verjeti v to, česar ne vidimo, nagrada za to vero pa je videti to, v kar verjamemo«. (sv. Avguštin (354–430))

Dragi Gregor, Božja beseda in zakramenti naj ti dajejo moč za oznanjevanje in preoblikovanje tvojega srca po Jezusovem srcu, kot je tvoje geslo. Na ta način boš pomagal preoblikovati srca drugih. Duhovništvo je namenjeno za druge. Vzet si izmed ljudi in postavljen zanje v tem, kar se nanaša na Boga. 

Ko sprašujem ljudi, kako vidijo duhovnike in kaj si želijo od njih poleg svete maše in zakramentov, pogosto izpostavijo: da je z nami, nas razume, posluša, sprejema, hodi z nami, čuti naše radosti in veselje, da je eden izmed nas. Bodi z njimi po zgledu don Boska in karizme salezijanske družbe in oni bodo s teboj. 

Naj zaključim nagovor z besedami papeža Frančiška, ki duhovnike poziva, da izstopijo iz sebe. Naj se ne zapirajo v svoje prostore ali sedijo za računalnikom, naj ne bodo zaskrbljeni zaradi lepote obredov in priprave slovesnosti. Bodite duhovniki, ki gredo med ljudi in z njimi hodijo, duhovniki ulice, kjer boste srečali zlasti mlade. To je tudi karizma don Boskovih salezijancev, ki jim pripadaš. 

Gospod naj te blagoslavlja in da moči za poslanstvo.