Spoštovani!

Pozdravljeni vsi, ki ste se udeležili te novinarske konference ob zaključku plenarne seje Slovenske škofovske konference. 

Smo tik pred začetkom jubilejnega svetega leta. Škofje smo, da bi se Cerkev na Slovenskem lahko bolje vključila med »Romarje upanja«, včeraj na redni seji prisluhnili pomembnim točkam o poteku svetega leta. Seznanili so se s seznamom svetoletnih cerkva v Sloveniji, v katerih bo mogoče prejeti odpustek ob svetem letu ter o drugih pobudah. 

Pogovarjali smo se o pripravi drugega Foruma za mir in dialog. 

Prisluhnili smo poročilom o dogajanju v raznih delovnih telesih škofovske konference. Delujočih delovnih teles je trenutno dvajset, v njih s škofi sodeluje okrog 200 vernikov. S tega mesta jim izrekam zahvalo za njihovo delo, ki ni samo delo, ampak je udeležba v občestvenem duhu in izvajanje poslanstva Cerkve  v duhu vere. 

Izrekam tudi zahvalo tujim škofom, ki so na naši plenarni seji predstavljali škofovske konference sosednjih držav. Med nami so bili msgr. Želimir Puljić, upokojeni zadarski nadškof, ki je zastopal hrvaško škofovsko konferenco. Nato msgr. Tomo Vukšić, sarajevski nadškof in metropolit kot zastopnik škofovske konference BiH. Med nami je bil tudi msgr. Ignazio Sanna, predstavink italijanske škofovske konference. 

Na sejo vedno povabimo tudi msgr. Milana Stipića, vladiko grškokatoliške eparhije v Križevcih in smo veseli njegove udeležbe.

Posebej sem vesel, da je bil med nami prefekt dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, kardinal Michael Czerny, ki je s svojim obiskom utrdil in potrdil vez s papežem in Svetim sedežem. Spomnil nas je tudi na naše možnosti in naloge na tem področju. 

Povezovanje med škofovskimi konferencami je izraz občestva in je pomembno za oblikovanje prihodnosti Cerkve v naših deželah.  Spomnimo se, da je prva faza sinodalnega procesa poudarila odločilno vlogo škofovskih konferenc in izpostavila potrebo po sinodalnosti in kolegialnosti na celinski ravni. Ta kolegialnost pa lahko dobro deluje, ko je prisotno spoštovanje do lokalnih stvarnosti in kultur. Na ta način je lahko vsaka stvarnost v Cerkvi živa in udeležena z darovi, ki jih ima in ki jo določajo v odnosu do drugih stvarnosti.

Občestvo med krajevnimi Cerkvami je naš krajevni izraz edinosti Cerkve. Obenem pa prinaša življenje dejstvo, da Cerkev, kot pravi zaključni dokument druge faze sinodalnega zasedanja, priznava in ceni posebnosti, ki jih ima vsaka krajevna Cerkev s svojo zgodovino in tradicijo. Sprejetje sinodalnega sloga Cerkvam omogoča, da se gibljejo v različnih ritmih. To je za nas zelo pomembno, saj so te razlike v ritmu legitimne. Ne moremo pričakovati, da bomo vsi razmišljali in delovali uniformno, saj ima vsaka škofija svojo lastno pot, zgodovino, svetniške zglede, in tudi škofe, ki smo različni. Vse to pa je priložnost za medsebojno obogatitev. 

Ko smo različni, pa skupaj stopamo proti skupnemu cilju in se navdihujemo v skupnem evangeljskem obzorju, moramo sprejeti procese poti in sprememb. Zato nam je potrebno razločevanje in vsaka seja škofovske konference je korak v to smer.