Nagovor škofa Andreja Sajeta pri sv. maši ob 2. obletnici škofovskega posvečenja

S poslušanjem in spolnjevanjem Božje besede tvorimo novo družino Jezusovih bratov in sester

Danes, 26. septembra, na god sv. Kozma in Damijana, obhajam 2. obletnico posvetitve v škofa. Dva dni po posvetitvi sem sprejel vodenje novomeške škofije. Ob tej priložnosti se za vse, kar sem prejel, s sveto mašo zahvaljujem Bogu, svetemu očetu papežu Frančišku, apostolskemu nunciju Jeanu-Marieju Speichu, sobratom škofom, duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, domačim, sorodnikom in prijateljem. Hvala sodelavcem na škofiji v Novem mestu in pri Slovenski škofovski konferenci ter domači župniji. Hvala vsem vam, bratje in sestre, za sodelovanje, molitev, razumevanje in podporo.

Z apostolom Pavlom kličem, »po Božji milosti sem, kar sem, in njegova milost do mene ni bila prazna« (1 Kor 15,10). Ob teži službe čutim Božjo pomoč in podporo vaše molitve zame. Verujem, da Bog blagoslavlja vsa naša prizadevanja za rast Božjega kraljestva med nami. Vedno znova prosim Svetega Duha, da bi živeli po njem, kakor sem sem po navdihu na duhovnih vajah izbral škofovsko geslo. »Živimo po Duhu« (Rim 8,4). Za to so potrebni trdna vera, vztrajnost in močno zaupanje.

Škofovsko službo lahko vršim samo s tesnim sodelovanjem z vesoljno Cerkvijo, drugimi škofi in duhovniki, kot prvimi sodelavci, ter s stalnim prizadevanjem za osebno in občestveno duhovno rast. Smo v procesu sinode za Cerkev, prav v naslednjih dneh se bo začelo pomembno sinodalno zasedanje v Rimu. Prosim vas za nadaljnje sodelovanje pri evangeljski prenovi cerkvenih struktur in nas samih.

Vabim vas tudi, da si vztrajno prizadevamo za utrditev vere, ki naj bo podprta z molitvijo, sodelovanjem v župnijskem življenju, branjem Božje besede, zakramenti, poslušanjem drugega in razločevanjem. Molimo za nove duhovne poklice. Nobene zunanje prenove ne more biti brez osebnega spreobrnjenja in duhovnega napora vsakega od nas. Prosimo Svetega Duha, naj nam da milosti in pokaže, kako naj kot Cerkev in občestvo sester in bratov iste družine živimo evangelij v aktualnem času, ki je za nas priložnost in milostni čas Božje bližine (grš. καιρός, Kairós).

Prvo berilo (Ezr 6,7–8.12. 14–20) govori o »Božji hiši«, evangelij (Lk 8,19–21) pa o Jezusovi družini, ki presega naravne okvire. Med odlomkoma je tesna vez. V Svetem pismu beseda »hiša« lahko pomeni bodisi stavbo bodisi družino. Ko Sveto pismo na primer govori o »Davidovi hiši«, to lahko pomeni njegovo bivališče, pogosteje pa gre za širšo družino, Davidov rod. V Novi zavezi večkrat pomeni Cerkev kot Božje ljudstvo. Lahko pomeni tudi našo škofijo.

Po Jezusovih besedah, če poslušamo Božjo besedo in jo uresničujemo, postanemo njegovi bratje, sestre in mati: To pomeni, da tvorimo njegovo duhovno družino. Poslušanje Božje besede v nas rodi sadove in razsvetljuje življenja. A ne le to! Naredi nas za člane Božje družine in sodržavljane svetnikov, kot bi rekel sveti Pavel. Poslušanje Božje besede in njeno uresničevanje nam omogočata, da vstopimo v skupino, ki tako kot mi, živijo isto izkušnjo. Za razliko od katere koli drugega doživetja nam krščanska vera odpira življenjsko pomembna nova obzorja. Ne kot pri delu ali športu, ampak kot duhovno izkušnjo. Spoznanje, da je Jezus Bog, in to, da postanemo njegovi učenci, združuje ljudi z zelo različnimi življenjskimi potmi, kulturami in izkušnjami – v eno.

O istem notranjem življenju se lahko pogovarjamo z domačim, afriškim ali kateri koli drugim vernikom. Tako postajamo del velike družine, Cerkve, ki združuje tiste, ki so se odločili slediti Kristusu tako, da živijo evangelij. Ta izkušnja pogosto presega družinsko pripadnost. Vezi vere so globlje in pristnejše od krvnih vezi in mnogi med nami imajo z brati in sestrami v veri večjo notranjo bližino kot s svojimi sorodniki!

V drugem berilu (1Kor 1, 26–31) nas Pavel opominja, naj razmislimo o okoliščinah svoje poklicanosti in kako sedaj živimo evangelij. Smo soodgovorni tudi za druge in za stvarstvo okrog nas. Na to nas vedno bolj opozarjajo okoljske spremembe in naravne nesreče. Spoprijeti se moramo tudi z dejstvom, da v očeh sveta pogosto ne veljamo za modre, močne ali vplivne. Z vidika večnosti to ni pomembno. Bog izbira na svoj način, predvsem tiste, ki so se odrekli napuhu in egoizmu in se zavedajo svoje majhnosti in hkrati veličine Boga, ki prebiva v njih. V svojo družino sprejema tiste, ki verujejo njegovi obljubi. O tem nam pričajo Božji služabnik škof Friderik Baraga (1797–1868) mnogi svetniki in svetnice, tudi ti iz naših krajev.

Naj nam bo poslušanje Božje besede v spodbudo in pomoč za gradnjo nove, Jezusove duhovne družine, tako v naši škofiji, kakor tudi v Cerkvi na Slovenskem in vesoljni Cerkvi, katere del smo. Ne pozabimo na to, da ni dovolj zgolj poslušanje, temveč je za pripadnost Jezusovi družini potrebno tudi spolnjevanje njegove besede: Jezus v evangeliju namreč pravi: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki poslušajo in spolnjujejo Božjo besedo« (Lk 8,21).