Dragi bratje in sestre!

Božič je praznovanje skrivnosti, ki je zaznamovala človeško zgodovino. Bog je prišel na svet, da bi prebival med nami (prim. Jn 1,14). Postal je eden izmed nas. To je Skrivnost, ki vpliva na našo osebno vero in obstoj. Z evharistično daritvijo se želimo Gospodu zahvaliti za dar odrešenja in premišljevati, kaj božična skrivnost pomeni za naše življenje.

Priča smo pozunanjenosti božičnih praznikov. Bog vse bolj izginja iz našega življenja. Mnogi se ob prazničnem voščilu izogibajo besedi božič. Voščijo samo vesele praznike. Kakšne praznike? Pomembno je, da vemo, kaj praznujemo, sicer praznovanje nima smisla in je izgubljena priložnost.

Božično praznovanje je za nas povabilo, da ozavestimo skrivnost Gospodovega rojstva, ga sprejmemo v svoje življenje, se ga veselimo in z Njim računamo. Je Emanuel, Bog z nami. To bo krepilo našo identiteto in prebujalo hvaležnost za prejeti dar. Hkrati se bo porodilo vprašanje, kako naj odgovorimo na prejeti dar.

Ob premišljevanju božičnih evangelijev nas presune dejstvo, da je Bog postal otrok, da bi ga na ta način lahko začutili, sprejeli in ljubili. Kakor pastirji! Ob branju evangelija se nas dotakne dejstvo, da v prenočišču za sveto družino ni bilo prostora. Ob tem se hkrati pojavi vprašanje, kako bi bilo, če bi Marija in Jožef potrkala na naša vrata?

Večina ljudi je Gospodovo rojstvo spregledala. Nanj enostavno ni bila pozorna, ni verjela, da se rojeva Božji sin. Zavrnili so ga. Evangelist Janez to ugotovitev pripelje do bistva, ko zapiše, da se je učlovečena Beseda naselila med ljudmi, vendar ni bila sprejeta (prim. Jn 1,11).

Izkušnja zavračanja Boga se ponavlja tudi v naših življenjih. Začne se z dejstvom, da za Boga nimamo časa, npr. za molitev, sveto mašo, branje Svetega pisma ali premišljevanje. Veliko opravkov imamo, zdi se, da nam čas uhaja iz rok. Kaj pa Bog? Vprašanja v zvezi z Njim se nam nikoli ne zdijo tako pomembna, kot so nam pomembne druge reči.

Tudi če se zdi, da trka na naša vrata, ga je treba z neko utemeljitvijo odvrniti. Tudi v občutkih in hotenjih Zanj ni prostora. Prav tako ni prostora za druge, za otroke, za revne, za tujce. Če izhajamo iz preproste besede o manjkajočem mestu v bivališču, lahko spoznamo, kako zelo je na mestu Pavlova beseda, naj se preoblikujemo tako, da spremenimo svoje mišljenje (prim. Rim 12,2). Apostol Pavel govori o prenovi našega razuma in o tem, kako vidimo svet in sebe. To spreobrnjenje sega v globino našega odnosa do resničnosti o nas samih in o odnosu z Bogom.

V božični zgodbi izstopa hvalnica, ki jo angeli zapojejo o novorojenem Odrešeniku; »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. Ob zaznavi Božje slave angeli izrazijo svoja občutja radosti. Njihova pesem je izžarevanje veselja. Napolnjeni so s srečo, ki prihaja od zaznavanja čistega sijaja Božje resnice in ljubezni. Tudi mi si želimo te radosti in tudi mi se želimo veseliti skupaj s pastirji.

Z Božjo slavo je povezan mir na zemlji. Kjer Boga zanikamo, ni miru. Je prostor za temo in nasilje. Če ugasne Božja luč, se zmaliči tudi človekovo božansko dostojanstvo. Posledično se bratstvo med nami poruši.

Božič prinaša v temo tega sveta sporočilo resničnega in pravega miru za vse ljudi. Mir ni zgolj odsotnost vojne ali hrupa, temveč je polnost Božjega življenja. V krščanstvu se mir udejanja v skupnosti verujočih, ki obhaja evharistijo. V njej je prisoten Kristusov mir in se širi v svet. Ko obhajamo evharistijo, smo v »Betlehemu«, v hiši kruha, kar etimološko pomeni ta beseda. Kristus se nam daruje in nam s tem podarja svoj mir. Daje nam ga, da bi lahko nosili luč miru v sebi in jo posredovali drugim. »Ko vidiš nekoga, ki ga zebe, ki je žalosten, … stopi k njemu. Podaj mu roko, pomagaj mu na poti k toploti, veselju in miru, razsvetli njegovo temo« (Skavtska poslanica ob luči miru 2023).

Božič nas vabi, da se premaknemo z mesta, kjer smo, v naših namenih in dejanjih. Sinodalni proces v nas ozavešča našo odgovornost za evangelij, ki se lahko vidi le v delih. Po krstu imamo poslanstvo oznanjevanja. Ko so angeli odšli, so pastirji rekli drug drugemu: Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod (prim. Lk 2,15). Ko se odpravimo na pot v svobodi srca, zapustimo dosedanje miselne in življenjske navade in krepimo nove. Bolj Božje!

Redko hitimo za Božjimi stvarmi. Upirajo se nam. Pastirje pa je gnala radovednost, hiteli so in sledili Božjim vzgibom. Zakaj ne bi tudi nas prevzela njihova radovednost, da bi natančneje videli in spoznali, kje je Novorojeni Gospod danes in v mojem življenju?

Vsem želim blagoslovljen božič ter lepo praznovanje v krogu vaših družin in najdražjih.