V soboto, 9. marca 2024, je v novomeški stolnici škof dr. Andrej Saje med mašo slovesno umestil za novega prošta stolnega kapitlja v Novem mestu prelata dr. Janeza Grila.
Škof Saje je v pridigi kratko spomnil na pomembno vlogo kapitljev na liturgičnem in upravnem področju v zgodovini Cerkvi, po veljavnem Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1983 pa imajo spremenjeno, omejeno vlogo predvsem na liturgično področje in pastoralno pomoč v stolni cerkvi. Predstojnik kapitlja, ki mora imeti svoj statut, potrjen od škofa, se imenuje tudi prošt.
Kot je dejal, »za vse kapitlje kanonikov v zgodovini in danes glavno in bistveno poslanstvo predstavljajo skupna molitev v koru, bratska duhovniška povezanost ter graditev občestva Cerkve, podobno, kot to velja za meniške redove. Konkretno je njihova naloga, da so redno na voljo za maševanje in spovedovanje v stolni cerkvi. Hvala vsem kanonikom novomeškega kapitlja za pomembne službe, ki jih predano in z ljubeznijo opravljate«.
Drugi del mašnega razmišljanja pa je škof posvetil namenu postnega časa, to je pripravi na velikonočno praznovanje kot središču in vrhuncu krščanske vere, ko nas Božja beseda usmerja v notranjost in vabi k molitvi, spreobrnjenju in dobrim delom. Še posebej slišana evangeljska pripoved o farizeju in cestninarju in njuni molitvi v templju. Vprašanje je le, katera prevladuje.
Na eni strani je farizej, ki moli pred samim seboj. Prepričan o svoji dobroti opravičuje sebe in obsoja druge. V njegovem življenju ni sledi resnične ljubezni. Zaradi napuha v njem ni prostora za Boga. Na drugi strani je cestninar, ki se počuti oddaljenega od Boga in ne more zaupati vase, obtožuje samega sebe in prosi za odpuščanje. Priznava, kdo v resnici je in čuti, da potrebuje Boga. Ne čuti se vrednega, vendar kliče k njemu. Ne obupa in zaupa.
Po škofovih besedah ima vsako naše dejanje lahko različne rezultate. Sadovi so odvisni od duha, ki v nas prevladuje. V molitvi se pokaže resnica srca. »Farizej ne stoji pred Bogom, ampak pred samim seboj. Ni v dialogu z Bogom, temveč v monologu s seboj. Zahvaljuje se, vendar ne zato, da bi hvalil Boga in vstopil v občestvo z njim, ampak da bi hvalil sebe. Tako se loči od drugih. Druga oblika molitve je primer cestninarja, ki se zaveda svojega greha. Manjka mu zaupanja v molitev, vendar molitev ponižnega razgrinja oblake. Bog jo sliši in usliši. Brez ponižnosti ni spoznanja ne sebe ne Boga,« je škof Saje še posebej poudaril.
Vse je povabil k razmisleku, katera molitev v njih prevladuje. Praznično razmišljanje pa je sklenil z besedami: »Ne moremo se rešiti sami s sklicevanjem na naše zasluge. S cestninarjem recimo in nenehno ponavljajmo: O Bog, usmili se mene, grešnika.«
Za Družino: Jože Potrpin
Celotno poročilo in več fotografij s slovesnosti najdete na spletni strani Družine.
