Tišina kot kraj srečanja z Bogom in s seboj

Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta na koncertu pevskega zbora Vox Medicorum

Tiste dni je prišel Elija do Božje gore Hóreba in je tam prenočil v votlini. In glej, prišla mu je Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potrésu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepéta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. (1 Kr 19,9.11–13)

Dragi prijatelji!

Zbrani smo v Pleterjah na spominskem koncertu mešanega pevskega zbora Vox medicorum v spomin na kartuzijana p. Wolfganga Koglerja (1913-1993). Nocojšnji dogodek poteka v organizaciji društva Zgovorna tišina. Vsi, ki smo tu v stari pleterski cerkvi, čutimo vrednost glasbe in tišine, ki ju doživljamo v tem okolju še na poseben način. Smo tu, da bi našli mir in okrepili odnos z Bogom. Kakor prerok Elija.

Arabski pregovor pravi: »Modrost ima deset zapovedi. Devetkrat »molči« in enkrat »malo govori!« Tišina je pomembna, ker je čas, v katerem živimo, hrupen. Vse več zvokov prihaja do nas. Večina jih je nepomembnih, pogosto nadležnih in bolečih. Pozorni smo na to, kar prihaja s hrupom, zato nas tihi toni težje dosežejo. 

Danski filozof in teolog Sören Kierkegaard (1813–1855) je zapisal, da je svet bolan. Če bi bil zdravnik in bi ga vprašali, kaj naj stori, bi rekel, da je najprej treba ustvariti tišino! Pomagati bi morali drugim, da bodo molčali! Izkušnja nas uči, da je to lažje reči kot storiti! Tišino je težko najti, še težje v njej vztrajati. Bolj, ko smo nemirni, težje jo prenašamo. Hkrati je hrepenenje po miru in tišini veliko. To vedno znova doživljam na duhovnih vajah v tišini. Vse več ljudi si želi in išče kraje, kjer bi se lahko umirili in našli stik z Bogom in s seboj. 

Mir in tišina nam omogočata, da lažje zaznavamo, kaj je v nas, vendar nista sama sebi namen. Tišina je več kot odsotnost hrupa. Je podlaga za zdravo duhovno rast. Je učiteljica notranjega življenja. To vedo menihi v kartuziji ali drugem kontemplativnem samostanu, kjer je tišina bistveni in nujni sestavni del duhovnega življenja. 

V tišini pridejo na površje tudi potlačene in prikrite stvari, kot so strahovi, skrbi in jeza. Posledično se nekateri ljudje tišine izogibajo. Tudi, ko so na sprehodu ali teku, si nadenejo slušalke, da ne bi slišali notranjega glasu. Pravzaprav nič ni tako glasno kot tišina. Sooča nas s samim seboj. To, kar v vsakdanjem življenju držimo »pod preprogo«, v tišini pride v ospredje. Za soočenje z notranjostjo sta potrebna pogum in iskrenost. Prav v tem je osvobajajoča in zdravilna moč tišine.

Tišina in mir sta sposobna razjasniti misli in jih očistiti. Ko se človek pomiri s seboj, potem svet in življenje vidi z drugačnimi očmi. Mir in tišina sta nekakšen ključ do samospoznanja in do zaznavanja Božjih vzgibov. Na ta način znamo bolje prisluhniti Bogu in njegovemu tihemu glasu v nas. 

Hrup, ki nam preprečuje, da bi slišali Božji glas, ne prihaja najprej od zunaj. Glavni motilec, ki duši Božji glas, je notranji nemir. Izkušnja duhovnih velikanov je, da se mora vsakdo, ki želi najti Boga, naučiti biti tiho. Ljubiti mora tišino in predvsem utišati svoje srce. Notranja tišina ni lahka. Zanjo se je potrebno potruditi in se v njej vaditi. 

Tišina je prostor, kjer se srečujemo z Bogom. Je kraj njegove navzočnosti. V tišini srca, kjer ne premišljujemo o drugih ter jih ne obsojamo, se Bog razkrije kot tisti, ki je blizu. V Božji luči doživljamo svoj pravi jaz. Osvobodimo se pritiskov, da bi se dokazovali ali primerjali z drugimi. 

Bog je prijatelj tišine. To zaznamo iz narave. Veliko stvari se zgodi neslišno, zato jih največkrat ne zaznavamo. Drevesa, rože in trave rastejo tiho in neslišno. Zvezde, luna in sonce vzhajajo in zahajajo v tišini. Rast, zorenje in potrjevanje življenja za svoj razcvet potrebujejo tišino. V mnogih religijah je tišina prostor Božje prisotnosti. Iz opisov Jezusovega načina življenja vemo, da se je umikal v samoto in tišino. Enako velja za velike osebnosti krščanske duhovnosti. Vsi ti so se v običajni življenjski ritem vračali prenovljeni in duhovno bolj zreli.

»Ko je vse tiho, se zgodi največ« (Sören Kierkegaard). Doživimo tudi mi nocoj zgovorno tišino, ki govori preko teh zidov in glasbe. Pojdimo domov bogatejši za nova spoznanja. Vsem želim duhovno bogat večer.