Dragi prijatelji, danes smo se srečali, da bi bili drug z drugim in si podelili nekaj lepih ur za našo vero, veselje, druženje, pogovore, igre. S seboj prinašate izkušnjo letošnjega oratorija, ki ste ga skupaj z duhovniki in drugimi voditelji pripravili za otroke po slovenskih župnijah.

Že tradicionalno se zbirate v Želimljem. Ta kraj je zibelka mojega salezijanskega in duhovniškega poklica. Včeraj je minilo 46. let, ko sem tukaj pričel svoje srednješolsko izobraževanje. V Želimljem sem bil šest let: štiri leta gimnazije, eno leto priprave na redovništvo, potem leto vzgojne prakse. To je bilo čudovito življenje. Vse smo delali skupaj: nihče se tukaj ni mogel počutiti sam ali osamljen. Skupaj smo molili in bili vsak dan pri sveti maši, skupaj se učili, skupaj smo igrali na inštrumente, skupaj smo igrali nogomet, košarko, pinkponk, hodili v okoliške hribe, skupaj smo prirejali gledališke predstave, skupaj smo kosili in sušili travo za živino, skupaj smo obdelovali vrt, skupaj smo čistili učilnice in druge bivalne prostore, skupaj smo bili pri zajtrku, malicah, kosilu in večerji... Vse smo si delili.

Zase smo imeli samo obleko, pribor za higieno in prostor za spanje. Tega se človek naleze. In to je dobro.

Pred leti mi je nek policist dejal: Vi ne bi mogli biti direktor. Preveč delite. Ne bi zmogli ohraniti osnovnega kapitala, Ničesar ne bi ostalo za vaše podjetje.

Božja beseda nam danes sporoča, da nam Bog daje mnogo talentov, da bi jih delili z drugimi. Kdor zna in hoče deliti, je prerok za Boga. Znati deliti pomeni biti prost za Boga. Talenti in druge dobrine so čudoviti Božji dar, ki se množijo takrat, ko se delijo. Če pa jih držimo samo zase, potem to ni dobro.

Božja ekonomija včasih gre v smer, ki jo težko razumemo. Primer je prerok Jeremija, ga je Bog poklical za preroka 500 let pred Kristusom. Jeremija je bil še deček, ko ga Bog poklical. Ni še odrastel. Jeremija je vedel, kaj ga čaka. Moral je govoriti kralju in ljudem, naj se spreobrnejo od svojih težkih zablod in se vrnejo k Bogu. To je podobno, kot da bi kdo od vas hodil po Ljubljani od vladnih palač pa do ulic in ljudem govoril naj se spreobrnejo in vrnejo k Bogu. Rekli bi: pa ti si čisto nor. Kdo pa bi to hotel početi. No, Jeremija je bil v tej situaciji. Babilonski kralj Nabukadonezar je s svojimi četami oblegal obzidje Jeruzalema in tako prebivalce povsem izstradal. Vendar Jeremije niso poslušali, da bi se spreobrnili. Nekateri so se iz njega norčevali, drugi so mu grozili s smrtjo, čeprav jim je govoril, da jih čaka poguba, če mu ne bodo verjeli. Po svoje je Jeremija eden od najbolj neupoštevanih in zasramovanih prerokov stare zaveze. Veliko je pretrpel zaradi svoje preroške besede.

Ni se šparal. Do konca se je razdal v svojem poslanstvu. Pri tem ni računal na rezultate, ampak samo na to, da izpolni naročila, ki mu jih je dal Bog, Vse življenje je bil prerok, po človeško rečeno, zelo neuspešen prerok, saj ljudi ni mogel pripeljati nazaj k Bogu, zato so zašli v babilonsko suženjstvo.

Kaj je pri Jeremiji najbolj pomembno? Ne rezultati, ampak to, da opravlja poslanstvo, ki mu gaje zaupal Bog. Jeremija namreč ni bil prerok samo za svoj čas. Jeremija je prerok za vse čase, tudi za naš čas. On je prerok, ki govori vsem narodom in ljudstvom, kaj se bo z njimi zgodilo, če bodo zavrgli Boga.

Iz leta v leto lahko opažate, da v oratorije prihaja vse več otrok in z njimi tudi staršev, ki ne verujejo v Boga. Zakaj prihajajo? Zato, ker bi radi doživeli nekaj lepega. Dobro vedo, da je oratorij kraj sprejetosti, varnosti, pozornosti, in je kraj, kjer si znate vse deliti drug z drugim. To je vidno tudi pri sveti maši, pri molitvah, po raznih delavnicah, pri igri in tudi pri kosilu in malicah, Tudi neverni vedo, da tega vsi zelo potrebujemo. Vse te čudovite lastnosti oratorija pomenijo preddverje Božjih vrat, ki vodijo do Boga. In nekateri, ki ne verujejo, tudi tako najdejo pot do njega.

Gre za pustolovščino, ki ji je močno podobna zgodba o Hobitu. O tej zgodbi ste med letošnjim oratorijem razmišljali, se pogovarjali in tudi imeli delavnice. Hobiti niso ljudje velikih zgodb, saj jih zanima samo zapečkarsko življenje. Šele, ko jih nadnaravne sile dobesedno porinejo v velike zgodbe, postanejo pomembni in odločilni. V njihovih rokah je usoda sveta. Zaradi njih zlo doživi polom. Na koncu teh številnih zgodb Frodo uniči prstan, ko ga vrže v žareče globeli Mordorja. V Hobitu in trilogiji o Gospodarju prstanov niso kralji, vilini, škrati protagonosti, ampak hobiti majhni, nerodni, čudni, čokati človečki.

Jeremija in hobiti so si precej blizu. Ni pomembno kdo in kakšen si, pomembno je, da si poklican. In če si poklican, moraš napraviti to, za kar si bil poklican. Ne sprašuje se, zakaj si poklican, ker odgovor ni pomemben. Tudi meni do sedaj še nihče ni povedal, zakaj sem bil poklican za škofa. Ne vem. Nekaj časa sem premišljeval, pa sem nehal. Sedaj si govorim: Če je papež tako hotel, je pač hotel. Najbrž so mu že povedali, kakšen sem, pa je vseeno hotel, da me pošlje, najprej v Maribor, sedaj pa v Soboto. Eni pravijo, daje to dobro, drugi pravijo, da ni dobro. Briga me. Pomembno je samo to, da delam v občestvu s papežem in drugim škofi to, kar v srcu čutim, da moram delati.

Najprej moram skupaj z duhovniki ljudem deliti Božjo besedo, potem jim moram deliti evharistični kruh in druge zakramente in pri tem paziti, da vse to skupaj preveč ne popackam s svojimi grehi.

Hobiti so tudi meni precej podobni. Nisem sicer majhen, obilen pa kar precej. Sem zelo zanimiv za škandale, ki okrog mene brenčijo kot komarji. Že davno sem se sprijaznil, da kakšnega posebnega miru ne bom nikoli imel. Zame je pomembno, da poskušam odkrivati in delati to, kar od mene pričakuje Bog in ljudje, ki vanj verujejo ali pa ga še iščejo.

Najbolj sem vesel, če srečam mlade, ki hočejo kaj napraviti za Boga in druge. To je zame največji talent. Mladi niste ne hobiti ne kralji in kraljice ne vilini in škrati, mladi ste samo mladi, in že kmalu tudi več ne boste mladi. Življenje hitro gre naprej, čas odteka. Največja pomanjkljivost mladosti je, da hitro mine. Bog kliče samo nekajkrat: ob rojstvu in krstu, v mladosti, nekatere še mogoče v zrelih letih, potem pa pokliče poslednjič, v uri prestopa v večnost.

Animatorstvo za oratorij je dober trening za pogum, da se ne bi zbali, ko boste slišali: »Nikar več ne govori, da si še vedno deček ali deklica, kajti h komur koli te pošljem bo šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod.«

In kam naj bi šel? In kaj naj bi šla? Tja, kjer bodo drugi zmeraj iskali Boga; tja, kjer bodo drugi zmeraj potrebovali tvoje talente. Apostol Pavel daje recept tudi za to pot: prizadevajte si živeti v miru, držite se svojih opravil, in delajte s svojimi rokami. Ljubezen pa nam odkriva, kako naj vse to delamo.

Precej hobitsko zveni vse to, vseeno pa nam zveni v krepko pomoč za varno hojo na poti vere do Očetovo hiše v nebesih.

Gremo skupaj naprej, samo naprej…