Znanost in umetnost na poti do edinosti v svetu nasprotij in protislovij

Jože Krašovec

Dne 12. novembra 1938 je bila na rektoratu Univerze v Ljubljani ustanovna oziroma »prva glavna skupščina« Akademije znanosti in umetnosti. Ta dan štejemo za rojstni dan naše Akademije. Ker danes (10. novembra 2022) obhajamo prvi dan SAZU, nas prevevajo posebna čustva ob spominu na vsa leta, ki smo jih člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti doživljali na naši najvišji znanstveni ustanovi. Osnovni namen raziskav članov Akademije je od vsega začetka utrjevanje naše nacionalne samobitnosti na temelju naše specifične vpetosti v nasprotja med močjo velikih sil vseh kontinentov in med trdoživostjo malih narodov. Trdoživost malih narodov se kaže v vnemi za preživetje s preseganjem ozkih geografskih, ideoloških in političnih okvirov z močjo ustvarjalnega duha, ki vse ljudi dobre volje po vsem svetu združuje v univerzalno skupnost z močnim čutom za solidarnost. Danes ima Slovenska akademija znanosti in umetnosti sklenjeno dvostransko pogodbo s 45 tujimi akademijami, aktivno pa sodeluje tudi z medakademijskimi združenji. 

V vpetosti v vrenje duha v naši lastni domovini in v globalnem svetu vsak na svoj način doživlja antinomije, nasprotja in protislovja na kozmični, družbeni in duhovni ravni. Pojav nasprotij in protislovij so že v antiki opazili nekateri filozofi. Leta 1807 pa je Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770­1831), utemeljitelj nemškega objektivnega idealizma, objavil svoje prvo večje, pa tudi najslovitejše delo Phänomenologie des Geistes, v katerem je razvil tehniko dialektičnega mišljenja, ki ga je dopolnil v poznejših delih, predvsem v delu Vorlesungen über die Philosophie der Geschichte (1848). Odmevi na Heglove poglede na svet antinomij in protislovij še posebej očitno kaže, kako aktualno je vprašanje izvora, vloge in posledic nasprotij in protislovij v svetu znanosti in umetnosti.

Leonard F. Wheat v svoji študiji Hegel’s Undiscovered Thesis-Antithesis-Synthesis Dialectics (2012) ugotavlja, da v stotinah knjig in tisočih člankov ni našel nobenega razlagalca Heglove filozofije, ki bi njegovo dialektično triado teza-antiteza-sinteza zadovoljivo razložil. Wheat razlagalce Heglove filozofije deli v tiste, ki mu dialektično mišljenje odrekajo, in tiste, ki mu ga priznavajo. Po njegovem mnenju sta Hegla razumela samo Karl Max in Paul Tillich. V predstavitvi »narave problema« (strani 14­17) Wheat navaja 35 konceptualnih parov teza-antiteza: 

1. Univerzalno in posebno
2. Eden in mnogo
3. Združitev in ločitev
4. Bistvo in eksistenca
5. Božanski in človeški
6. Notranji in zunanji
Itd.

Zgodovina človeške kulture in znanosti kaže, da so nekateri nasprotja dojemali predvsem kot kozmične danosti, drugi kot metafizične ideje, nekateri pa so glavno pozornost posvečali moralnemu imperativu človeške osebe, ki ji posebno dostojanstvo zagotavlja moralni imperativ vesti. Skozi vso zgodovino razvoja evropske civilizacije narekuje narava teh treh domen različne pristope v okviru znanosti, umetnosti, religije in osebnega življenja. Simbolna vloga nasprotij v izražanju odtenkov nasprotij v moralnem redu je porajala predvsem nasprotne pojme kot so Bog in demon ali malik, materialno in duhovno, nebeško in zemeljsko, vera in nevera, meso in duh, vrlina in pokvarjenost, strah in pogum itd. Simbolna uporaba teh nasprotij sestavlja samo substanco evropske umetnosti, religije, hermenevtike, filozofije, psihologije in teologije,[1] zato odpira velike možnosti za bolj pretanjen hermenevtičen pristop k vprašanju vloge nasprotij v naši kulturi.

Heglovi prikazi nasprotnih pojmov odražajo njegov konceptualen interes v razlaganju razmerja teza-antiteza-sinteza. Pogled v antiko pa kaže, da so že starogrški filozofi bili pozorni na pojav nasprotij, a so jih, še posebej Heraklit, razlagali bolj v povezavi s spoznanji o kozmičnih zakonih kakor na idejni, antropološki in sociološki osnovi.

1.     Kozmološka percepcija nasprotij pri grškem filozofu Heraklitu 

Pogosto citiranje Heraklitovih pogledov na vlogo in pomen nasprotij v strukturi sveta v obdobju rimske vladavine kaže na aktualnost tematike (Norden 1971, zv. 2, 18). Eduard Norden govori o »duhovnih titanih tistega časa« in ugotavlja: »Skupna vez, ki jih vse povezuje, je boj proti tradicionalnemu in najde svoj čutni izraz v antitetičnem jeziku. Heraklit, zaničevalec sofistične retorike, je bil pravzaprav njegov oče« (Norden 1971, 20­21). Pomembna okoliščina pa je, da velik del Heraklitovih fragmentov razlaga oblike in pomen nasprotij na kozmični, ne pa na antropološki ravni. 

Za razumevanje narave in vloge nasprotij v likovni umetnosti in glasbi je posebno poveden odlomek v delu De mundo (5, 396b7), ki ga je tradicija pripisovala Aristotelu. Besedilo v fragmentu 10 (59B) v podkrepitev razlage vloge nasprotij navaja stališče Heraklita: »Stvari, vzete skupaj, so cele in ne cele, nekaj, kar se združuje in ločuje, kar je usklajeno in neusklajeno: iz vseh stvari je mogoče narediti enotnost in iz enotnosti vse stvari« (Heraclitus 1986, 167­168). Osnovna ideja tega odlomka je, da v naravnem svetu nasprotja omogočajo harmonijo raznih vrst: v redu spola, slikarstva, glasbe in končno v strukturi celotnega sveta. Razlagalci pa imajo težavo v razumevanju, kako je v naravnem redu sploh mogoče, da nasprotja sestavljajo harmonijo.

Temeljno vprašanje je, ali se harmonija ustvarja v poteku dogodkov, ki jih dojemamo v nasprotjih, v časovnem zaporedju, ali v sočasnosti strukture sveta. Kako aktualno je to vprašanje, nam pokaže primer rabe nasprotij v 3. poglavju svetopisemske knjige Pridigar, ki se glasi: »Vse ima svoj trenutek, vsaka reč ima svoj čas pod nebom: Čas za rojevanje in čas za umiranje; čas za sajenje in čas, da se vsajeno izruje. Čas za ubijanje in čas za ozdravljanje; čas za podiranje in čas za zidanje. Čas za jokanje in čas za smejanje; čas za žalovanje in čas za plesanje. Čas za metanje kamnov in čas za zbiranje kamnov; čas za objemanje in čas, ko se zdržiš obljemanja. Čas za iskanje in čas za izgubljanje; čas za zbiranje in čas za razmetavanje. Čas za trganje in čas za šivanje; čas za molčanje in čas za govorjenje. Čas za ljubezen in čas za sovraštvo; čas za vojno in čas za mir.« (Prd 3,1-8) Razporejanje dogodkov in odločitev po časovnem zaporedju nam omogoča predstavo možne harmonije v okviru celote vesolnega reda. Težko pa si predstavljamo harmonijo, če imamo pred očmi način delovanja pojavnega sveta v sočasnosti. Kirk to dilemo razlaga takole: 

Res je, da pojavni svet ponazarja enotnost, ki jo sestavlja pluralnost, ne samo zato, ker je celota iz delov, temveč zato, ker so vsi njegovi navidezno nepovezani deli bistveno povezani: torej se domneva na podlagi sovpadanja nasprotij. /…/ Heraklitova enotnost je povezava med nasprotji in povezava se komajda lahko šteje za edino sestavino stvari, ki so povezane. (Heraclitus 1986, 178).

Način delovanja pojavnega sveta kaže, da vesolje kaže na centripetalno in ne centrifugalno zakonitost povezovanja delov v celoto. Raba nasprotij ima torej retorično funkcijo izražanja celote kozmične resničnosti, ker povezuje tudi vse dele resničnosti, ki obstajajo vmes med nasprotji. Na področju antične retorike, vključno svetopisemsko literaturo, sta se uveljavila dva izraza za povezovanje nasprotij v celoto. Dokaj razumljiv izraz je »polarno izražanje«, ki pomeni zaobjemanje celotne resničnosti med nasprotji. Prvi stavek v Svetem pismu: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1) dejansko ne označuje kozmične resničnosti »neba« in »zemlje«, temveč služi kot retorično sredstvo za izražanje celote vesolja. S to vrsto retorike so si v antiki pomagali, da so se izognili abstraktnim pojmom, kot so »vse«, »vesolje« itd. Drugi uveljavljeni strokovni izraz je »merizem« (gr. »delitev«), ki označuje delitev celotne resničnosti v dele, kar pa v dojemanju reničnosti pomeni dejansko združevanje delov v celoto. Samo v primerih prilagoditve vseh delov neke resničnosti s celoto, je koincidenca nasprotij mogoča. 

Če povzamemo Heraklitovo dojemanje nasprotij v kozmosu, lahko sklepamo, da je njegovo osnovno sporočilo v tem, da nasprotij ne dojemamo kot deformacijo kozmičnega reda, temveč kot oporne točke za dojemanje celote kozmosa, torej vsega, kar je med ekstremi in nasprotji v odnosu do boga, Logosa, ali univerzalne kozmične harmonije. Vesolje lahko dojemamo kot »kozmos«, se pravi urejeno in harmonično univerzalno resničnost, ki ne dopušča, da posamična nasprotja izstopajo iz celote in prevladajo nad drugimi, temveč igrajo konstruktivno vlogo interakcije med nasprotji, ki zajame vse, kar obstaja med nasprotji. Za ljudi to pomeni, da morajo svoje mesto v kozmosu usklajevati z determinacijo usklajevanja nasprotij v težnji po univerzalni kozmični harmoniji.

Usklajevanje vtisa o nasprotjih pa je za človeka najbolj boleče, ker v njem ne delujejo samo združevalni, ampak tudi razdiralni instinkti. Vedno smo v nevarnosti, da potenciramo dojemanje nekega ekstrema, ga presojamo ločeno od celote in za vsako tezo iščemo antitezo brez želje po sintezi.

2.     »Semantična« dialektika in Kantov moralni imperativ

V novejšem obdobju je postalo pomembno razlikovanje med »metafizično« in »semantično« percepcijo nasprotij, ker v naši komunikaciji igra odločilno vlogo jezik v vseh svojih razsežnostih. V presoji narave jezika pa Alfred Tarski pride do distinkcije med »objektnim jezikom« (object-language) in »meta-jezikom« (meta-language), ki je »bistveno bogatejši« in in vsebuje objekte višjega logičnega tipa, ki omogoča dojemanje posebne vrste antonomij, imenovane »semantični paradoksi« (Tarski 1935, 1944). V metafizičnem načinu izražanja se pojavlja ideja o resničnosti sami na sebi (po Kantu Ding an ich), za razliko od tega, kar je o njej rečeno. Razlikovanje med »metafizično« in »semantično« percepcijo nasprotij se odraža v vseh domenah humanistike: govorimo o dihotomiji med materialnim in duhovnim, med realnim in idealnim. Poznamo klasično razlikovanje med formo (eidos) in materijo (hyle); sholastično razlikovanje med čutno formo (morphe, species sensibilis) in inteligibilno formo (eidos, species apprehensibilis), razlikovanje med formo kot lastnostjo objekta in formo kot produktom mišljenja. Kant je formo opredelil kot a priori intuicijo, transcendentalno idejo pojavov. Umetniško delo ima vlogo izražanja metafizične ali transcendentalne ideje, ki je lahko formalna, konceptualna, ekspresionistična, intelektualna, numinozna, duhovna ali estetski vidik umetniškega dela.

V svojem delu Kritik der reinen Vernunft (Kritika čistega uma, 1787) je Immanuel Kant (1724–1804) dokazoval, da imajo naše kategorije naraven obseg aplikacij. Če svoje časovne pojme apliciramo na celotno vesolje, ki leži onkraj naše izkušnje, bomo lahko dokazali, da je vesolje hkrati vezano na čas in v časovnem pogledu večno. V tem razmerju nastajajo antinomije, argumenti, ki končujejo v kontradikciji. V svojem dojemanju Kantovih antinomij je Friedrich Hegel (1770–1831) trdil, da so naši koncepti kontradiktorni, in je sklepal, da so nedoslednosti resnične, če se porajajo ob popolnoma pravilni aplikaciji konceptov/jezika.

Razlog za pogosto neustrezno rabo terminologije je predvsem pomanjkljivo razlikovanje med fenomenološkimi, kozmološkimi, ontološkimi in moralnimi vidiki dojemanja in prezentacije sestave sveta in delovanja človeštva, ki konec koncev ne morejo biti v antitetičnem, ampak so v komplementarnem medsebojnem razmerju. V vsakdanjem občevanju, v filozofskih diskurzih, v znanstvenem raziskovanju in v umetniških prikazih pojavov in zakonov sveta se opiramo na nasprotne koncepte. Ljudje smo pozorni na nasprotja vseh vrst, nasprotja v naravi in nasprotja v svetu jezika. Tako v naravi kot v svetu jezika nasprotja v večini primerov niso rabljena v resničnem antitetičnem smislu, temveč kot komplementarne polarnosti oziroma nasprotja. V različnih oblikah dialoga antitetičen način govora služi za izražanje namenov, ciljev, verovanj, za zavračanje pričakovanja, za dopuščanje možnosti in korelacije izjav. Dokler ostajamo v svetu pojavov in intelektualnega diskurza, lahko nasprotja, kot so univerzalno in partikularno, eden in številni, edinost in ločevanje, bistvo in eksistenca, božansko in človeško, notranje in zunanje, umetno in naravno, abstraktno in konkretno, resnica in laž, teorija in praksa, ženska in moški itd. uporabljamo brez dramatičnega osebnega učinka.

Resnične eksistencialne in intelektualne drame se odvijajo na ravni človekove vesti, osebnih moralnih dilem, moralnih in pravnih norm. Antiteze na ravni morale obstajajo v vseh časih, kljub veri v božanski zakon in sankcije. V modernem času se bije boj med sprejemanjem in zavračanjem božanske avtoritete v utemeljevanju osnovnega moralnega zakona in vrednot. To osnovno antitezo je mogoče dobro osvetliti s primerjalno analizo filozofije Sørena Kierkegaarda (1813–1855) in Friedricha Nietzscheja (1844–1900). Nietzsche je v nasprotju s Kierkegaardom v krščanstvu videl svojstveno šibkost, ki jo je razumel kot antitezo k svoji volji do moči. Krščanstvo je dojemal kot religijo »šibkega in dekadentnega ljudstva«, kot podaljšek morale »gospodar–suženj«, ki temelji na prejšnjih razrednih razlikah. Zavrgel je idejo božjega kot osnove za naše religiozno in moralno verovanje. Uvedel je koncept Nadčloveka kot antiteze Bogu in je vse religije presojal izključno glede na njihove učinke na družbo.

Nasprotujoči si nazori pri nekaterih filozofih ilustrirajo ozadje tega premika. Primerjalna presoja razumevanja sveta pri Friedrichu Heglu (1770–1831), pri Sørenu Kierkegaardu (1813–1855) in pri Karlu Marxu (1818–1883) se zdi najbolj koristna. Hegel je verjel v dialektično strukturo in historično neizbežnost sveta. Zagovarjal je tezo, da smo priče historičnega boja med idejami in njihovimi antitezami. V nasprotju s Heglom Karl Marx vprašanja, ali je objektivno resnico mogoče pripisati človekovemu mišljenju, ni presojal kot teoretično, temveč kot praktično vprašanje. V nasprotju s Kierkegaardom je videl izvor alienacije sodobne družbe v materialnih strukturah in v ekonomiji. Po njegovem mnenju so bili delavci odtujeni od svojega »človeškega bistva«. Heglov koncept sveta, ki ga poganja historični boj med idejami in njihovimi antitezami, je nadomestil s svetom, ki ga poganja historični boj med različnimi razredi za nadzor nad sredstvi produkcije. Marx je trdil, da je Heglova dialektična metoda idealistična, medtem ko je njegova materialistična. Med Heglom in Marxom odkrijemo Kierkegaarda, ki je veroval v duhovne osnove resničnosti in vztrajal, da je sedanji človekov položaj alienacija, ki je duhovne narave.

Primerjava razlik v pogledih se osredotoča na pojmovanje kontradikcije (prim. Priest 2010). Hegel je trdil, da je vsaka stvar kontradiktorna, ter je konkretna družbena razmerja obravnaval kot manifestacije razmerij med idejami. »Ideja« je bila za Hegla celota, totalnost, v kateri so se razmerja razvila z ustvarjanjem kontradikcij. Končno so vse kontradikcije dosegle spravo v Ideji. Marx je zavrgel Heglove abstraktne koncepte kontradikcije kot nekaj internega v bistvu resničnosti in je prepoznal izvor kontradikcij v kontradiktorni naravi sistema produkcije, ki je kapitalizem. Kontradiktorni pogledi na svet pri teh in nekaterih drugih vplivnih filozofih ter mislecih moderne dobe so neizogibno generirali kontradiktorne odnose do religije, vrednot, družbenih organizacij in še posebej obrat v politiki, ki se imenuje totalitarizem. Priče in različni viri razkrivajo različne načine preganjanja, ki odsevajo notranjo logiko posvetnih totalitarizmov. Ti so rezultat redukcije zahodnih simbolov človekovega dostojanstva, svobode in enakosti za vse državljane zavili v potrošniške slogane. Nietzschejev program »razvrednotenja vseh vrednot«, njegova volja do moči in povzdigovanje nadčloveka so navdihovali predvsem nacizem. Komunizem ima posebno kompleksno teoretično ozadje za opozicijo krščanstvu in vsaki religiji.

Ideološka nasprotja so v 20. stoletju eskalirala do te mere, da so sprevržene ideologije začele ogrožati samo temeljno vprašanje smiselnosti zgodovinsko preverjenih vrednot in so znanost začele podrejati vsem vrstam gradnje babilonskega stolpa »z vrhom do neba« (1 Mz 11,4). Namesto globalne empatije do vseh ljudi vseh narodov sveta se stopnjuje tekmovanje med kolonizatorji z najbolj neverjetnim konstruktom jezika propagande z zlorabo svobode, demokracije in solidarnosti. Tako se uresničuje ugotovitev motivov za gradnjo babilonskega stolpa: »Glej vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik. In to je začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič zadržalo, da ne bi storili vse, karkoli jim pride na um« (1 Mz 11,6). Judovski pisatelj Stefan Zweig je leta 1942 v svojem delu Die Welt von Gestern (prevod Včerajšnji svet, 2008) zapisal sumarij svojega doživljanja najbolj pretresljive antiteze med veličastnimi sadovi moderne znanosti in med prepadnim dnom stanja človeškega duha:

Bil sem nemočna priča najbolj nepredstavljivega padca človeštva v davno pozabljeno barbarstvo z njegovo zavestno in načrtno dogmo nečlovečnosti. Nam je bilo namenjeno, da smo bili zopet priča vojni brez napovedi, koncentracijskim taboriščem, mučenju, ropanju množic, bombnim napadom na nezavarovana mesta, zverinskim dejanjem, ki jih že petdeset generacij ni več poznalo in ki jih bodoče – upajmo – ne bodo več trpele. Toda po nekem paradoksu sem istočasno, ko je naš svet moralno padel tisoč let v preteklost, spremljal, kako se je to isto človeštvo na področju tehnike in duhovnosti povzpelo do neslutenih dejanj, da je na mah prekosilo vse, kar je bilo storjeno prej v milijon letih. Zavzetje zračnega prostora z letalom, prenos človeške besede v isti sekundi prek vse zemeljske oble in s tem obvladovanje svetovnega prostora, cepitev atoma, zmaga nad najbolj zahrbtnimi boleznimi, skoraj dnevno uresničevanje tega, kar je bilo še včeraj nemogoče. Nikdar prej se človeštvo ni vedlo bolj satansko kot v naših časih in nikdar prej ni ustvarilo toliko božanskega. (Zweig 2008, 8­9)

3.     Nasprotja kot kontradikcije v redu morale

Spopad med vrednotami in razvrednotenjem vseh vrednot odraža paradoks razpetosti človeške narave med teženjem (inclinatio) po najvišjem dobrem in torej po najvišji sreči in med nagnjenostjo (propensio) k slabemu. Immanuel Kant v svojem delu Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft (Religija znotraj meja golega uma, 1793) v štirih delih temu paradoksu posveča veliko pozornosti. V prvem delu (1.22) piše, da je človek »moralno dober ali moralno zloben« (entweder sittlich gut oder sittlich böse). V 1.2.29 človeško slabost označuje pod tremi vidiki: prvič pod vidikom šibkosti (Gebrechlichkeit, fragilitas); drugič pod vidikom nelojalnosti (Unlauterkeit, impuritas, improbitas); tretjič pod vidikom zlobnosti (Bösartigkeit, vitiositas, pravitas), pokvarjenosti (Verderbtheit, corruptio) ali sprevrženosti (Verkehrtheit, perversitas). V nagnjenosti k zlu (Böse) Kant vidi »celo radikalno, prirojeno zlo« (»selbst ein radicales, angebornes Böse«). 

Razlog za dojemanje resničnih nasprotij ni sestava vesoljstva kot takšnega, tudi ne abstraktni filozofski koncepti, kot sta »idealizem« ali »materializem«, temveč človekov moralni čut, da razlikuje med dobrim in slabim. Nujen pogoj za ustrezno dojemanje narave nasprotij in za pravilno rabo terminologije je ustrezno razlikovanje med konstitutivnim in moralnim dualizmom. Moralni čut za antitezo med dobrim in zlim je v vseh religijah ustvaril antitetične prezentacije bogov in demonov, dobrih in slabih duhov, personifikacije dobrega in zla, pravičnosti in nepravičnosti, pravičnih in nepravičnih oseb, ideale ljubezni in nesrečo sovraštva itd. Bogata raba različnih oblik nasprotja v Svetem pismu in v poznejših judovsko-krščanskih civilizacijah kaže, da so moralne osnove prisotne v samem jedru judovstva in krščanstva, v nasprotju s »fatalističnimi« antičnimi kulturami in njihovimi novodobnimi panteizmi in determinizmi. 

Kulture starega Bližnjega vzhoda so od najstarejših časov močno vplivale na razvoj evropske kulture vse do danes. Uveljavilo se je mnenje, da je stara Grčija dala filozofijo, stari Rim pravo, stari Izrael religijo. V antiki so osnovne idejne usmeritve določale nasprotje med dojemanjem determinacije kozmičnega reda in med vtisom o neobvladljivosti kaotičnih sil; nasprotje med zavestjo o delovanju neobvladljive usode in med zavestjo neodtujljive osebne vesti in svobode; nasprotje med vero v mnoštvo bogov in malikov ter med vero v enega Boga stvarnika in gospodarja zgodovine odrešenja; nasprotje med cikličnim ponavljanjem vedno istega in med inklinacijo progresivne zgodovine k telosu; nasprotje med čutom odgovornosti za vse ljudi in med samovoljnim prisvajanjem oblasti; nasprotje med apoteozo faraonov in med moralnim imperativom, ki ga nosi v sebi vsak posameznik; nasprotje med kolektivističnimi paradami in med tihožitjem vesoljnega občestva, ki zajema družine in narode v njihovi biti. Nekatera nasprotja se izravnavajo, druga se zaostrujejo. 

1.     Pregled opravljenih projektov na področju humanistike na SAZU in ZRC SAZU

Akademija je na vseh področjih znanosti in umetnosti izvajala svoje poslanstvo skladno z nazivom »Slovenska akademija znanosti in umetnosti«. Njen poglavitni cilj je torej bil prizadevanje za utrjevanje osebne in narodnostne identitete. Z uresničevanjem tega cilja lahko največ prispevamo za širjenje edinosti v Srednji in širši Evropi od Gilbraltarja do Japonskega morja. Akademija v načelu deluje nadideološko in se izogiba konfliktom, ki razdvajajo ljudi po samovoljnih ideoloških in drugih dejavnikih. Vodstvo SAZU si je vsa leta prizadevalo za enakopravno zastopanost vseh področij znanosti, zajetih v šestih razredih Akademije. Vsak razred lahko s ponosom navede vrsto pomembnih skupinskih in individidualnih dosežkov raziskovalnega in umetniškega dela v službi stroke, gospodarstva, kulture in religije. Izredno pomembno vlogo igra Biblioteka SAZU, ki skrbi za dostopnost gradiva in mednarodno izmenjavo. Mednarodno sodelovanje Akademije se izvaja pod pokroviteljstvom Oddelka za mednarodno sodelovanje in znanstveno koordinacijo. Oddelek skrbi za sodelovanje na področju znanosti in umetnosti z akademijami in medakademijskimi združenji po svetu, torej na bilateralni in multilateralni ravni.

Kot predstavnik II. razreda bi na tem mestu želel navesti nekaj temeljnih del, ki jih je Akademija, v veliki meri ob sodelovanju z ZRC SAZU, izvedla v času svojega obstoja. Od šrevilnih objav, ki jih je pripravila SAZU sama ali ob sodelovanju drugih ustanov, naj navedem temeljna dela, ki so posebnega narodnostnega pomena: Etimološki slovar slovenskega jezika; Slovenski pravopis; Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ); zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev; na področju folkloristike zbirka Slovenske ljudske pesmi (v šestih knjigah); Novi slovenski biografski leksikon (NSBL); na področju biblicistike priprava dveh komentiranih prevodov Svetega pisma ob sodelovanju s SAZU v obdobju od leta 1981 dalje; izdaja najstarejših slovenskih prevodov Svetega pisma v mednarodni zbirki Biblia Slavica; faksimilna izdaja Iconotheca Valvasoriana. Skupinski in individualni projekti so sad zavesti o pomenu temeljnih virov naše kulture in duhovnosti. V zadnjih letih je posebno pomenljivo prizadevanje za veljavo slovenskega jezika v javnosti.

Ob ustanavljanju Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je bila leta 1938 med njene prioritetne naloge vključena izdelava etimološkega slovarja slovenskega jezika. Leta 1942 je Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika s člani Rajko Nahtigal (predsednik), Fran Ramovš (tajnik), Anton Breznik in Ivan Grafenauer sprejela idejni načrt za slovar. Leta 1952 je skrb za pripravo in izdelavo slovarja prevze prof. France Bezlaj. Na začetku osemdesetih let sta začela v Etimološko-onomastični sekciji Inštituta za slovenski jezik pri izdelavi slovarja sodelovati Marko Snoj (od leta 1981 dalje) in Metka Furlan (od leta 1983 dalje), ki delo nadaljujeta po smrti akad. Franceta Bezlaja leta 1993. Leta 1997 je Marko Snoj pri založbi Mladinska knjiga izdal svoj Slovenski etimološki slovar. Druga, dopolnjena izdaja njegovega slovarja je leta 2003 izšla pri založbi Modrijan, tretja pa leta 2015 najprej na spletu na prostodostopnem slovarskem portalu Fran, naslednje leto pa tudi v tiskani izdaji pri Založbi ZRC. 

Od vsega začetka je Akademija skrbela za pripravo Slovenskega pravopisa. Izdala ga je v letih 1950, 1962, 1990. V šesti izdaji je leta 1990 izšel prvi del Slovenski pravopis - pravila, leta 2001 pa je izšel celoten pravopis skupaj slovarskim delom. Vzporedno je na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovoša ZRC SAZU potekala priprava Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je v petih knjigah izšel v letih 1970­1991. Leta 1997 je izšel v eni knjigi, leta 2014 pa druga dopolnjena in deloma prenovljena izdaja v dveh knjigah. Zdaj na inštitutu nastaja tudi tretja izdaja SSKJ, ki bo popolnoma nov slovar. 

Od leta 1946 dalje poteka veliki projekt Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. To je najstarejša in največja kontinuirana znanstvenokritična knjižna zbirka v slovenskem jeziku v Sloveniji. Glavna urednika zbirke, Anton Ocvirk in France Bernik, sta v svojem času v tej zbirki izdala glavnino slovenske literarne klasike. Anton Ocvirk, ustanovitelj zbirke, jo je urejal od 1946 do svoje smrti 6. januarja 1980. Od leta 1980 do konca leta 2010 je zbirko urejal France Bernik. Leta 2009 je urejanje zbirke prevzel ZRC SAZU. Do takrat je izšlo 233 knjig zbranih del in 9 monografij. Ob 70-letnici je izšla brošura Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev 1946­2016. 

Med osrednje projekte SAZU in ZRC SAZU spada Novi Slovenski biografski leksikon (NSBL) Ta projekt nadgrajuje delo Slovenskega biografskega leksikona, ki je izhajal 1925–1991. NSBL v razširjenih opisih predstavlja najvidnejše slovenske in s slovenskim prostorom povezane osebnosti iz vseh zgodovinskih obdobij vse do danes. Od 2009 je Novi Slovenski biografski leksikon dostopen tudi na spletnem portalu Slovenska biografija. 

V letih 2003–2006 smo ob sodelovanju SAZU, ZRC SAZU in z nemškimi strokovnjaki pripravili faksimilno izdajo najstarejših slovenskih prevodov Svetega pisma skupaj s komentarji. Delo v dveh monumentalnih zvezkih je izšlo leta 2006 v zbirki Biblia Slavica pri založbi Ferdinand Schönigh (Paderborn – München – Wien – Zürich).

Akademija zelo pospešuje sodelovanje v organizaciji in nastopih na mednarodnih znanstvenih posvetih doma in v tujini. Omeniti velja tudi skrb za predstavitev še malo raziskanih profilov osebnosti, ki so zaslužne za razvoj slovenskega jezika, slovstva in kulture v širšem pomenu besede. Ko govorimo o dosežkih SAZU in ZRC SAZU na področju humanistike, družboslovja in umetnosti, pa mislimo tudi na pomembne dosežke na področju matematične, fizikalne, kemijske, tehniške, naravoslovne in medicinske vede. Zelo pomembno se mi zdi, da v bližnji prihodnosti Dan SAZU pomeni priložnost za celostne predstavitve dosežkov v teh vedah.

Sklep

Sedanje vrednotenje dela SAZU in ZRC SAZU v 84 let dolgi zgodovini obstoja Slovenske akademije znanosti in umetnosti beleži nasprotja različnih vrst. Nekateri vidni slovenski znanstveniki in umetniki iz ideoloških razlogov niso postali člani SAZU. Ogromen opus SAZU in ZRC SAZU, posebno mega-projekti slovarskega tipa, ni bil nikoli dovolj ustrezno ovrednoten kot znanstveno delo. Delo na mega-projektih je torej potekalo vzporedno s trdoživim prizadevanjem za preživetje. V novejšem obdobju je SAZU dejavna tudi v raznih komisijah za vrednotenje znanstvenega dela na ARRS. Odzvala pa se je tudi na pobude, da v okviru SAZU pripravimo vsebinska izhodišča za ustanovitev nacionalne komisije za integriteto v znanosti. Leta 2016 je mene doletela naloga, da sem v vlogi podpredsednika SAZU predsedoval akademijskemu Svetu, ki je pripravil vsebinska izhodišča za ustanovitev nacionalne komisije za integriteto v znanosti. Izhodišča za ustanovitev nacionalne komisije za integriteto v znanosti smo na SAZU predstavili 16. maja 2017. Udeležence je nagovorila tudi ministrica za izobraževanje Mateja Makovec Brenčič. Ob tej priložnosti je dejala, da bodo izhodiča umestili v novo visokošolsko in razvojno zakonodajo. Na podlagi teh vsebinskih izhodišč se zdaj ustanavlja Nacionalni svet za etiko in integriteto znanosti. 

V zadnjih letih je SAZU postala prepoznavna tudi po prizadevanju za premostitev trenutno najbolj travmatičnega področja nasprotij in protislovij, za urejanje nerazšiščenega odnosa do naše pretelosti. SAZU je na dopisni skupščini, ki je potekala med 22. in 25. februarjem 2021, sprejela Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetetnici samostojne slovenske države. Odmevi na ta dokument so pomembna spodbuda za iskanje edinosti v vseh segmentih družbe, ki nosi pečat nasprotij in protislovij. Nasprotij ni mogoče izravnati s silo. Za vsako dobro rešitev velja, da se je čas moral dopolniti, dopolnil pa se je zato, ker ima podlago v brezpogojnem notranjem imperativu naše eksistence v vrednotenju dostojanstva in presežnosti vsakega človeškega bitja. Med slovite ponazoritve globljega razumevanja možnosti in meja v razreševanju antinomij je primer Immanuela Kanta, ki v svojih delih združuje idejni svet metafizike in postulate metaetike. Na koncu (Beschluß) njegovega dela Kritik der praktischen Vernunft Kant povzema svoje videnje možnosti harmonične interakcije med znanostjo, umetnostjo in etiko: »Dve stvari navdajata um z vedno novim in vedno večjim občudovanjem in strahospoštovanjem, čim pogosteje in vztrajnejše razmišljamo o njih: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni (der bestirnte Himmel über mir und das moralische Gesetz in mir). Nobenega od njiju ne smem iskati kot zavitega v temo ali v zanesenjaštvu zunaj svojega vidnega polja in zgolj domnevati; vidim jih pred seboj in jih neposredno povezujem z zavestjo svojega obstoja.«

References 

Caswell, Mathew. 2006. Kant’s Conception of the Highest Good, the Gesinnung, and the Theory of Radical Evil. Kant Studien 97, št. 2: 184­209.

Clark, Stuart. 1997. Contrariety. V: Stuart Clark, Thinking with Demons: The Idea of Witchcraft in Early Modern Europe. Oxford: Oxford University Press. 43­68.

Engstrom, Stephen. 1992. The Concept of the Highest Good in Kant’s Moral Theory. Philosophy and Phenomenological Research 52, št. 4: 747­780.

Fremstedal, Roe. 2014. Kierkegaard and Kant on Radical Evil and the Highest Good: Virtue, Happiness, and the Kingdom of God. Houndmills, Basingstoke: Palgrave Macmillan; New York, NY: Palgrave Macmillan.

Hendrix, John Shannon. 2013. The Contradiction between Form and Function in Architecture. London / New York: Routledge.

Heraclitus. 1986. The Cosmic Fragments. Edited with an Introduction and Commentary by Geoffrey Stephen Kirk. Cambridge / London / New York / New Rochelle / Melbourne / Sydney: Cambridge University Press.

Hourihane, Colum, ur. 2000. Virtue and Vice: The Personifications in the Index of Christian Art. Princeton: Princeton University and Princeton University Press.

Kant, Immanuel. 1995. Kritik der reinen Vernunft. V: Immanuel Kant, Werke in sechs Bänden. Band 2. Ur. Rof Toman. Köln: Könemann.

Kant, Immanuel. 1995. Kritik der praktischen Vernunft. V: Immanuel Kant, Werke in sechs Bänden. Band 3. Ur. Rof Toman. Köln: Könemann. 291­491.

Kant, Immanuel. 1995. Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft. V: Immanuel Kant, Werke in sechs Bänden. Band 5. Ur. Rof Toman. Köln: Könemann. 11­242.

Kranz, Walther, ur. 1989 (18. Izdaja). Die Fragmente der Vorsokratiker: Griechisch und Deutsch von Hermann Diels. Zv. 1–3. Zürich / Hildesheim: Weidmann. Zv. 1: Herakleitos. 139190.

Krašovec, Jože. 1977. Der Merismus im Biblisch-hebräischen und Nordwestsemitischen. Rome: Biblical Institute Press (Biblica et Orientalia; 33).

Krašovec, Jože. 1983. Merism – Polar Expression in Biblical Hebrew. Biblica 2 (64): 231–239.

Krašovec, Jože. 1984. Antithetic Structure in Biblical Hebrew Poetry. Leiden: Brill (Supplements to Vetus Testamentum; 35).

Krašovec, Jože. 2022. Godʼs Righteousness and Justrice in the Old Testament. Grand Rapids, MI: Eerdmans.

Kuzanski, Nikolaj. 1997. O božjem pogledu. Prevod Ksenja Geister. Ljubljana: Družina. 

Lee, Randy S. 2010. Contrast of Contradiction. Raleigh: Ivy House Publishing Group.

Nicholas of Cusa (gl. tudi Kuzanski, Nikolaj). 1997. Nicholas of Cusa: Selected Spiritual Writings. Translated and introduced by H. Lawrence Bond, preface by Morimichi Watanabe. New York / Mahwah: Paulist Press.

Norden, Eduard. 1971 (6. izdaja). Die antike Kunstprosa vom VI. Jahrhundert v. Chr. bis in die Zeit der Renaissance. Zv. 1–2. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft.

Priest, Graham. 2010 (2. izdaja). In Contradiction: A Study of the Transconsistent. Oxford: Clarendon Press.

Russell, D. S. 1964. The Method and Message of Jewish Apocalyptic: 200 BC–10 AD. Philadelphia, PA: The Westminster Press. (Old Testament Library).

Shakespeare, William. 2006. Hamlet. Prevedel Milan Jesih. Ljubljana: Delo : Intelego : Študentska založba (Zbirka Domača branja)

Tarski, Alfred. 1935. Der Wahrheitsbegriff in den formalisierten Sprachen. Studia Philosophica 1: 261–405. Prevod iz poljščine (1933).

Tarski, Alfred. 1944. The Semantic Conception of Truth and the Foundations of Semantics. Philosophy and Phenomenological Research 4: 341–376.

Toorn, Karel van der. 1985. Sin and Sanction in Israel and Mesopotamia: A Comparative Study. Assen / Maastricht (Studia Semitica Neerlandica; 22).

Toorn, Karel van der, Bob Becking, in Pieter W. van der Horst, ur. 1999 (2. izdaja). Dictionary of Deities and Demons in the Bible. Leiden / Boston / Köln: Brill; Grand Rapids, MI / Cambridge, U.K.: Eerdmans.

Wheat, Leonard F. 2012. Hegel’s Undiscovered Thesis-Antithesis-Syntheis Dialectis: What Only Marx and Tillich Understood. Amherst, NY: Prometheus Books. 

Wong, Denis. 2014. Antithesis 151 Success Secrets: 151 Most Asked Questions on Antithesis: What You Need to Know. Middletown: Emereo Publishing.

Zweig, Stefan. 2008. Včerajšnji svet. Prev. Angela Vode. Spremno besedo napisala Amalija Maček. Ljubljana: Mladinska knjiga.