Ob svetovnem dnevu čebel, ki ga na pobudo Slovenije v okviru Organizacije Združenih narodov (OZN) vsako leto obeležujemo 20. maja, izpostavljamo pomembno vlogo slovenskih duhovnikov pri ohranjanju in razvoju čebelarstva pri nas.
Slovenski duhovniki so si že v 18. stoletju prizadevali, da je čebelarstvo dobilo ustrezno strokovno podlago, znanstvena književna dela in se je razširilo med ljudstvom. Na poseben način izstopa delo duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki je za slovenske otroke odprl šolo, kjer so se lahko učili čebelarjenja. Leta 1776 je v slovenščino prevedel prvi priročnik za čebelarje v tedanjem habsburškem cesarstvu, ki ga je Anton Janša napisal v nemškem jeziku.
Mnogi slovenski župniki so bili tudi sami čebelarji: npr. župnik v Grižah Janez Goličnik (1737–1809), kočevski župnik Jurij Jonke (1777–1864), Janez Sumper (1827–1888) in župnik na Vrhniki Franc Laekmayer (1863–1946). Slednji je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal strokovni knjigi o čebelarstvu, ki sta dosegli rekordno naklado 84.389 izvodov.
Duhovniki so s širjenjem čebelarstva pomagali ljudem pridobiti kakovostni pridelek medu, ki je zaradi svojih zdravilnih lastnosti prisoten v vsaki domači lekarni, ter tudi boljši družinski prihodek.
Slovenski škofje so ob obisku Ad limina Apostolorum v Rimu svetemu očetu Frančišku podarili slovenski med, ročno izdelano svečo iz čebeljega voska ter kopijo Marijine podobe iz Ptujske gore.
V grbu novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta je upodobljena čebela. Grb novomeškega škofa je razdeljen na tri polja, čebela pa predstavlja marljivost in urejenost ter je prijateljica človeka in narave.
Slovenci že stoletja na poseben način cenimo čebele, saj predstavljajo krepost, skromnost in marljivost. Obenem odražajo naš odnos do Božjega stvarstva in spoštovanje do ohranjanja neokrnjene narave. Čebele so v slovenski kulturi znamenje delavnosti, poštenja in preprostosti. Pri bogoslužju uporabljamo sveče, ki simbolizirajo luč, ki predstavlja Kristusa, Odrešenika človeštva. S svojim vstajenjem na veliko noč je zmagal smrt in temo. Sveča je, kakor lahko slišimo pri bogoslužju velikonočne vigilije, narejena »iz voska marljivih čebel«, ki s svojim delom prinašajo človeku hrano, zdravilo in luč.
Med
Med, sad dela marljivih čebel, je dar in izraz Božje naklonjenosti: »nasičeval bi ga z medom iz skale« (Ps 81,17); simbol sladkosti Božjih sodb, saj Psalmist pravi, da poleg resničnosti in pravičnosti, so »bolj zaželene kakor zlato, bolj kakor obilje čistega zlata; bolj kakor med so sladke, kakor med iz satovja« (Ps 19,11b); je simbol ljubezni: »Tvoje ustnice kapljajo med, nevesta, med in mleko sta pod tvojim jezikom« (Vp 4,11). Iz Svetega pisma izhaja pregovorni izrek izobilja in preskrbljenosti, v katerem med predstavlja obljubljeno deželo, kjer se bosta cedila mleko in med (prim. 2 Mz 3,8.17; 13,5), ter je mana, hrana iz nebes, s katero so se Izraelci krepčali na poti iz sužnosti (prim. 2 Mz 16,31).
