Slovesni praznik binkošti

19.5.2024 Katoliška Cerkev Praznik, Sveti duh, Teologija, Velika noč
V krščanski ikonografiji je Sveti Duh upodobljen kot bel golob V krščanski ikonografiji je Sveti Duh upodobljen kot bel golob

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 19. maja 2024, bomo v Katoliški Cerkvi sklenili velikonočni čas.

Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.[3]

Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.[4]

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.[5]

Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz 'der fünfzigste Tag' (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste' (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.


[1] Apd 2,1–11: Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kreni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!
Jn 20,19–23: Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
[2] Prim. C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 524.
[3] Prim. C. Sorč, n. d., 525.
[4] Prim. C. Sorč, n. d., 587.
[5] Prim. C. Sorč, n. d., 587.