V Katoliški Cerkvi bomo v petek, 27. junija 2014, obhajali slovesni praznik Srca Jezusovega. Praznik ni datumsko določen, saj ga praznujemo osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi.

Pomen in vsebina praznika skušata prodreti v jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega po verovanju in nauku Cerkve pritekajo vsa velika dela za naše odrešenje, posebno pa Kristusova daritev na križu. Prvi vir, povezan s češčenjem Jezusovega Srca, se omenja v Novi zavezi in govori o apostolu Janezu, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13,15; 21,20). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebej sveti Bernard, sveti Bonaventura in sveti Bernardin. V tistem času so nastale tudi številne pesmi, litanije in upodobitve. V 14. stoletju se je pobožnost nekoliko zmanjšala, ponovno pa so jo poživili v 16. in 17. stoletju. Za to ima pomembno zaslugo Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval za začetnika liturgičnega češčenja Srca Jezusovega. Češčenje se je spodbujalo in širilo tudi z videnji mistikinje svete Marjete Marije Alacoque (1647–1690). Papež Pij IX. (1846–1878) je leta 1856 dovolil praznovanje praznika Srca Jezusovega za celotno Cerkev.

Papež Pavel VI. (1963–1978) je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo ter ponovno izpostavil pomen češčenja Srca Jezusovega. V povezavi z drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1963–1965) se je poudarila povezanost, ki jo ima to češčenje z evharistijo in njenim daritvenim značajem.

Besedilo je delno povzeto po knjigi Franceta Oražma Leto Kristusove skrivnosti.