Vsako leto skliče škof po sodnem vikarju vse sodnike in druge sodelavce cerkvenega sodišča, da mu poročajo o svojem delu. Tak sprejem je za sodnike in druge sodelavce metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru imel škof dr. Stanislav Lipovšek, apostolski administrator mariborske nadškofije v torek, 10. februarja. Poleg sodnikov iz metropolije se je seje udeležil tudi dolgoletni sodelavec sodišča škof dr. Jožef Smej in Franc Režonja, generalni vikar murskosoboške škofije, kot namestnik svojega škofa.
Apostolski administrator dr. Stanislav Lipovšek je sodnike najprej spomnil na spodbudne besede papeža Frančiška, ki jih je januarja letos namenil rimski roti. Potem je škof sodnike opozoril na Navodilo Dostojanstvo zakona (Cerkveni dokumenti 142), ki ga je potrebno upoštevati v sodnih postopkih za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze. Želja sv. papeža Janeza Pavla II. je bila, da se pripravi neke vrste vodilo – vademecum – za praktično uporabo. Največji prispevek Navodila je v tem, da cerkvenim sodnikom na praktični način pomaga voditi postopek za ničnost cerkvenega zakona (čl. 203-252).
Od pridnega dela cerkvenih sodnikov in drugih sodelavcev sodišča je odvisno ali bodo lahko mnogi verniki ponovno prejemali sveto obhajilo. Prav ta vidik, ki je tako pomemben z vidika krščanskega življenja, so škofje na poseben način obravnavali tudi na nedavni izredni škofovski sinodi o družini (Sinodalno poročilo – Relatio synodi, Cerkveni dokument 145, tč. 47-49). Na prvi pogled se zdi, da se pastoralna skrb, ki je bila prikazana na izredni škofovski sinodi o družini in duh pravnih norm v Navodilu Dostojanstvo zakona razhajata, kakor da bi si bila v nasprotju. Zdi se, kakor da si sinodalni očetje želijo, da sodišča poenostavijo sodne postopke in vernikom, ki niso cerkveno poročeni, čim prej omogočijo, da uredijo svoj zakon in se ponovno vrnejo k evharistični mizi. Zakonik cerkvenega prava in Navodilo Dostojanstvo zakona pa zahtevata, da so sodniki in drugi sodelavci cerkvenega sodišča, še posebej branilec vezi in zagovorniki, pri vodenju spornega postopka v primeru ničnosti zakona, zvesti pravnim predpisom. Ta vprašanja je ob različnih priložnostih obravnaval tudi sv. papež Janez Pavel II. Zaslužni papež Benedikt XVI. pa si je še posebej prizadeval za dobro pripravo na zakon. Nepozabne so namreč njegove besede, s katerimi je opisal, kakšen naj bo predzakonski pogovor: »Ta pogovor ima predvsem pravni pomen: ugotoviti, da nič ne nasprotuje veljavni in dopustni sklenitvi zakona. Toda pravno izpolnjevanje vprašalnika ne pomeni samo formalno, to je birokratsko. Gre za enkratno pastoralno priložnost, ki mora biti opravljena z največjo resnostjo in zahtevano pozornostjo, v kateri preko dialoga, ki je spoštljiv in prisrčen, dušni pastir pomaga osebi, da se resno sooči z resnico o sebi in svoji človeški in krščanski poklicanosti v zakon. V tem smislu mora biti pogovor, ki ga je potrebno vedno opraviti z vsakim zaročencem posebej, brez razpravljanja o drugih stvareh, opravljen v popolni iskrenosti, ob kateri je potrebno poudariti dejstvo, da sta zaročenca prva, ki imata interes in dolžnost, da v vesti skleneta veljavni zakon« (Govor rimski roti 2011).
Sodni vikar dr. Stanislav Slatinek je škofu poročal o delu na metropolitanskem cerkvenem sodišču in poudaril, da je postopek za ničnost cerkvenega zakona način, kako se ugotavlja resnica o zakonski vezi. Njegov bistveni namen torej ni otežiti življenje vernika, niti ne zaostriti sodnega postopka, ampak le služiti resnici. Uvedba cerkvenega postopka sama po sebi nima namena zadovoljiti katerokoli korist, ampak je kvalitetno orodje zato, da se doseže resnica. Zato je naloga vsakega sodnik, branilca vezi in zagovornika na cerkvenem sodišču, da je v službi resnice.
Vsak cerkveni postopek za ničnost zakona mora biti razumen. Noben postopek nima namena, da bi zaostroval spor, ampak, da bi rešitev postala čim bolj človeška in da bi se zagotovila pravičnost. Tukaj spontano vznikne še drug pogled: noben redni kanonski postopek ni proti drugi strani, kot da bi šlo za povzročanje nepravične škode. Namen postopka ni, da bi se komu škodovalo, ampak, da se zagotovi dobro vseh, ki so vpleteni v ničnostno zakonsko pravdo. Namen postopka je torej razglasiti resnico o veljavnosti ali neveljavnosti zakona. Z drugimi besedami, namen postopka je razglasiti »resnico o družini«, kot je učil zaslužni papež Benedikt XVI. (Govor rimski roti 2007).
Drugi vidik dela sodnikov na cerkvenem sodišču pa je pastoralni, ki nikoli ne sme biti ločen od resnice. Pastoralna ljubezen je lahko kdaj okužena z naklonjenostjo do posameznih oseb. Takšne drže dejansko ne prinašajo nič dobrega osebam in cerkveni skupnosti. Naklonjenost, ki jo lahko sodnik nudi zakoncem, ki so v težavah, je varljiva, saj spodbuja v njih težnjo, da bi pozabili na enost in nerazvezljivost zakonske zveze. Zato so na cerkvenih sodiščih strankam na voljo zagovorniki, ki pomagajo zakoncem pri pisanju tožbenega spisa in jim ves čas spornega postopka stojijo ob strani. V posameznih primerih sodniki pomagajo zakoncem reševati njihove morebitne težave tudi tako, da jih vodijo na pot sprave. Zakoncem, ki še niso civilno ločeni, svetujejo »ločitev ob obstoječi zakonski zvezi«. Na ta način se marsikateri zakon in družino reši pred dokončnim razpadom.
Stanislav Slatinek, sodni vikar
