Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco začel nov sklop katehez, namenjenih Cerkvi. Govoriti o Cerkvi je kot da bi govorili o svoji materi o svoji družini, je dejal. »Cerkev namreč ni ustanova, namenjena sama sebi, ni zasebno združenje ali nevladna organizacija … Cerkev smo vsi mi.« Cerkev je odprta za vse človeštvo, »ni nastala v laboratoriju«, »ni nastala iznenada«. Ustanovil jo je Jezus in predstavlja narod, ki ima za sabo dolgo zgodovino in pripravo, ki se je začela mnogo pred Kristusom.

Bog oblikuje svoj narod in tu se rodi Jezus

To zgodovino ali »predzgodovino« Cerkve najdemo že na straneh Stare zaveze, je pojasnjeval papež. v Genezi beremo, da je Bog izbral Abrahama, našega očeta v veri, in mu rekel, naj zapusti svojo zemeljsko domovino in se odpravi v drugo deželo, ki mu jo je sam pokazal. Bog ne pokliče samo Abrahama kot posameznika, ampak v to poklicanost od začetka vključi tudi njegovo domovino, sorodstvo in vse tiste, ki služijo njegovi hiši. Ko je Abraham že na poti, Bog še bolj razširi obzorje in ga napolni s svojim blagoslovom. Obljubi mu številno nasledstvo, kolikor je zvezd na nebu in kolikor je peska na morski obali. Po papeževih besedah je prvo pomembno dejstvo ravno to: »Začenši z Abrahamom, je Bog oblikoval svoj narod, da bi njegov blagoslov ponesel na vse družine zemlje. In znotraj tega naroda se rodi Jezus.«

Bog je vedno prvi

Kot drugi pomemben element je Frančišek izpostavil naslednje: »Ni Abraham tisti, ki okrog sebe naredi narod, ampak je Bog tisti, ki da življenje temu narodu.« običajno je bil človek tisti, ki se je obračal na božanstvo, želel napolniti oddaljenost in klical podporo in zaščito. A tokrat smo priče nečemu novemu: »Bog sam dá iniciativo. Bog sam potrka na Abrahamova vrata in mu pravi: odidi iz svoje dežele, podaj se na pot in jaz bom iz tebe naredil velik narod. To je začetek Cerkve in v tem narodu se rodi Jezus. A Bog je tisti, ki dá iniciativo, ki se z besedo obrne na človeka ter ustvari vez in nov odnos z njim.« Boga tako od začetka oblikuje narod, sestavljen iz vseh tistih, ki poslušajo njegovo besedo, se podajo na pot in zaupajo njemu. Po Frančiškovih besedah je to edini pogoj: zaupati Bogu. Božja ljubezen je pred vsem. »Bog je vedno prvi, prispe pred nami, nas prehiti … Ko mi prispemo, nas on že čaka, nas kliče, nam pomaga hoditi. Vedno je pred nami. In to je ljubezen, kajti Bog nas vedno čaka.« Velikega grešnika čaka še bolj in z veliko ljubezni. To je lepota Cerkve, ki nas vodi k Bogu, ki nas ljubi.

Zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe naroda

Abraham in njegovi poslušajo Božji klic in se podajo na pot, čeprav ne vedó dobro, kdo je ta Bog in kam jih hoče popeljati. Abraham zaupa ljubezni. Po papeževih besedah to ne pomeni, da so ljudje bili vedno prepričani in zvesti. Nasprotno, od vsega začetka obstaja upiranje, umikanje vase in v lastne interese, skušnjava, da bi z Bogom barantali, in stvari reševali na svoj način. Vse to so izdajstva in grehi, ki zaznamujejo pot naroda skozi zgodovino zveličanja; in ta je »zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe naroda«. A Bog se ne utrudi, je nadaljeval sveti oče, Bog je potrpežljiv in nas še naprej vzgaja in oblikuje svoj narod, je kot oče do svojega otroka. To je enaka drža, ki ostaja v odnosu do Cerkve. »Tudi mi, kljub našemu namenu, da bomo sledili Gospoda Jezusa, vsak dan doživljamo egoizem in trdoto svojega srca. Ko pa se prepoznamo kot grešniki, nas Bog napolni z svojim usmiljenjem in svojo ljubeznijo. Odpusti nam, saj vedno odpušča,« je zatrdil papež. Ravno to je tisto, kar nam pomaga rasti kot Božje ljudstvo, kot Cerkev: ne gre za našo zmožnost, naše zasluge. Gre za »vsakodnevno izkušnjo, da nas Gospod ima rad in skrbi za nas«, je pripomnil. Tako čutimo, da smo zares njegovi, v njegovih rokah, in rastemo v občestvu z njim in med seboj. »Biti Cerkev pomeni čutiti, da smo v Božjih rokah, da nas Oče ljubi, nas ljubkuje, nas čaka, nam daje čutiti svojo nežnost.«

Kristjani – ljudje, ki blagoslavljajo

»Dragi prijatelji,« je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek, »to je Božji načrt: po njegovi ljubezni oblikovati blagoslovljen narod, ki bo svoj blagoslov ponesel vsem ljudstvom zemlje.« Ta načrt se ne spreminja, vedno se udejanja. Izpolnil se je v Kristusu in tudi danes ga Bog uresničuje v Cerkvi. »Prosimo za milost,« je povabil, »da bomo ostali zvesti v hoji za Gospodom Jezusom in poslušanju njegove besede, kot Abraham vsak dan pripravljeni na odhod v deželo Boga in človeka, v našo resnično domovino, ter da bomo tako postali blagoslov, znamenje Božje ljubezni do vseh njegovih otrok.« Kristjani so ljudje, ki blagoslavljajo. Kristjan s svojim življenjem mora vedno blagoslavljati. Mi kristjani smo ljudje, ki blagoslavljajo, in to je po Frančiškovem prepričanju lepa poklicanost.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.