Homilija msgr. dr. Stanislava Lipovška, celjskega škofa in podpredsednika Slovenske škofovske konference v župnijski cerkvi v Krajnski gori (sobota 25. 7. 2015 ob 18.30).

Uvodni pozdrav

Spoštovani vsi navzoči !

Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8.marca l916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ker vsled vojnih razmer nimamo točnih podatkov, poznavalci pravijo, da je bilo zasutih okrog 6oo ujetnikov, ki so se jim prej in pozneje pridružili še mnogi drugi sotrpini, ki so umrli zaradi bolezni, izčrpanosti in neznosnih življenjskih pogojev.

Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega  in tragičnega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda in še posebej kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji.

Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi njegovo Visokopreosveštenstvo gospod škof Sava Voskresenski, prvi namestnik Upravitelja moskovskega patriarhata, ki ga spremlja zbor Novospaskega moškega samostana. Pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji in še posebej gospoda Saša Gržino, predsednika društva Slovenija-Rusija in njegove sodelavce. Pozdravljam domačega g. župnika Janeza Šimenca in vse vas, dragi verniki župnije Krajnska gora in vse, ki ste se nam pridružili pri tem spominskem slavju.

Sveto bogoslužje nas sedaj vabi, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja, v katero so na tako pretresljiv način vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti in v to skrivnost vstopamo po veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas povezuje med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega, kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje.

Homilija

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !

Pri sv. maši, pri kateri molimo za žrtve snežnega plazu na Vršiču, smo poslušali Jezusovo besedo, odlomek iz njegovega poslovilnega govora pri zadnji večerji,kjer svojim učencem in tudi nam govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad. To vam naročam, da se ljubite med seboj«(Jn 15,16-17). Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno znova vprašati, kako je z nami, kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, v koliki meri dovolimo, da je ta evangelij naša pot, naša resnica, smer, polnost in smisel našega življenja. To velja še posebej za naše medsebojne odnose, za našo medsebojno edinost in ljubezen, ki je razpoznavno znamenje Kristusovih učencev(prim. Jn 13,35).

1. Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno in tisočletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo mnoge preizkušnje in nasprotovanja, vendar je Božji Duh v vseh časih napolnjeval med seboj ločena bratska srca z močno  željo, hrepenenjem in prizadevanjem za tisto edinost in ljubezen, ki jo prinaša Gospod. V našem času je to temeljno dogajanje  v življenju Cerkve v veliki meri uresničil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).

2. In potem se je začelo. Močno znamenje na poti k edinosti je bilo  srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6.1.1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo  koncilske očete zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje  Matere Božje in svetnikov. Slomškova bratovščina Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda je bila duhovno gibalo tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, ki so bili od leta 1907 do 1947 v Velehradu na Moravskem, kjer je po izročilu pokopan Sv. Metod. Vse to je pripomoglo, da se je ekumenski duh širil tudi med južnimi Slovani, še posebej v nekdanji Jugoslaviji, kjer so profesorji in predstojniki Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru septembra leta 1974 pripravili prvi ekumenski simpozij v Mariboru. Tu so ustanovili medfakultetni odbor ki  je potem nadaljeval to delo in pripravljal vrsto simpozijev in srečanj po različni krajih takratne Jugoslavije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi evangeličansko Cerkvijo. Žal so bili ti simpoziji vsled vojnih spopadov na Balkanu in njihovih posledic prekinjeni , zato smo bili zelo veseli, ko je to dragoceno izročilo znova oživelo in je bil oktobra 2014 znova ekumenski simpozij v Mariboru, posvečen vprašanjem teologije v dialogu s sodobno znanostjo.

3. Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sveti papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju, mestu Sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost,  kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiška in ki se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje ter prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.

To vabilo in spodbuda je prevevala tudi nagovor, ki ga je imel visoki predstavnik Moskovskega patriarhata metropolit Hilarion 16. oktobra 2014 lani v Rimu pred sv. očetom in  škofi, ki so bili zbrani na sinodi o družini. Zbranim sinodalnim očetom je zagotovil, da tudi Ruska pravoslavna Cerkev vneto sodeluje in pomaga pri reševanju in varovanju družine, ki je po Božjem načrtu, zapisanem v človekovi naravi in v sv. pismu temeljna skupnost med možem in ženo, očetom in materjo, ki naj ustvarja naravno okolje in pogoje za rojevanje in vzgojo otrok za svetlo bodočnost človeške družbe.

Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, posebej k ubogim, trpečim, preganjanim in jih poskuša pomagati, jim vlivati novo upanje in tolažbo. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki  Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi bili vsi kristjani resnično priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja  v miru in edinosti.

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !

Našteli smo nekaj dogodkov in priložnosti, ki nam pokažejo, kako pomembna je  tako imenovana ekumenska razsežnost našega krščanskega življenja; to se pravi, naša medsebojna povezanost in edinost, kakor se spodobi za brate in sestre, saj nas, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu povezuje »en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh« (Ef 4,5-6). Naj luč njegovega evangelija in moč njegove milosti še močneje navdihuje, bogati in prežarja naše življenje. Amen.

+ Stanislav Lipovšek, celjski škof