Izšlo je sporočilo svetega očeta Frančiška za 106. svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bomo obhajali 27. septembra 2020 z naslovom Kot Jezus Kristus prisiljeni bežati Sprejemati, zaščititi, spodbujati in vključevati notranje razseljene osebe.
Kot Jezus Kristus prisiljeni bežati
Sprejemati, zaščititi, spodbujati in vključevati notranje razseljene osebe
V začetku tega leta sem v svojem govoru članom diplomatskega zbora, ki so akreditirani pri Svetem sedežu, med izzive sodobnega sveta prištel dramo notranje razseljenih oseb: »Konflikti in humanitarne izredne razmere, ki jih zaostrujejo podnebni pretresi, večajo število notranje razseljenih oseb, in prizadenejo ljudi, ki že tako živijo v stanju hude revščine. Mnoge države, ki jih te razmere prizadenejo, nimajo primernih struktur, da bi odgovorile na potrebe ljudi, ki so bili razseljeni« (9. januarja 2020).
Odsek za migrante in begunce v Dikasteriju za služenje celostnemu človeškemu razvoju je objavil »Pastoralne smernice o notranje razseljenih osebah« (Città del Vaticano, 5. maja 202). Gre za dokument, katerega namen je navdihniti in animirati pastoralne dejavnosti Cerkve na tem posebnem področju.
Zaradi tega sem se odločil, da to Sporočilo posvetim drami notranje razseljenih oseb, drami, ki je pogosto nevidna, ki jo je svetovna kriza, katere vzrok je pandemija COVID-19, še zaostrila. Ta kriza je namrečzaradi svoje silovitosti, resnosti in geografskega obsega zmanjšala toliko drugih humanitarnih izrednih razmer, ki so prizadele milijone ljudi, ko je mednarodne pobude in pomoč, ki je bistvena in nujna za reševanje človeških življenj, premaknila na konec nacionalnih političnih agend. Vendar sedaj »ni čas za pozabljivost. Zaradi krize, s katero se soočamo, ne pozabimo na toliko drugih izrednih razmer, ki prinašajo s sabo trpljenje mnogih ljudi« (Sporočilo mestu in svetu, 12. aprila 2020).
V luči tragičnih dogodkov, ki so zaznamovali leto 2020, razširjam to Sporočilo, posvečeno notranje razseljenim osebam, na vse tiste, ki so zaradi COVID-19 doživeli in še vedno doživljajo negotovost, zapuščenost, odrinjenost in zavračanje.
Rad bi začel z ikono, ki je navdihovala papeža Pija XII. pri sestavljanju Apostolske konstitucije Exsul Familia (1. avgusta 1952). Med begom v Egipt mali Jezus skupaj s svojima staršema doživlja tragične razmere razseljene osebe in begunca, »za katere so značilni strah, negotovost, stiske (prim. Mt 2,13-15.19-23). Žal se v naših dneh milijone družin lahko prepozna v teh žalostni resničnosti. Skoraj vsak dan televizija in časopisi poročajo o beguncih, ki bežijo pred lakoto, vojno in drugimi hudimi nevarnostmi, ter iščejo varnost in dostojno življenje zase in za njihove družine« (Angelus, 29. decembra 2013). V vsakem od njih je navzočJezus, ki je kot v Herodovih časih prisiljen bežati, da bi se rešil. Poklicani smo, da v njihovih obrazih prepoznamo obraz lačnega, žejnega, nagega, bolnega tujega in zaprtega Kristusa, ki nas poziva (prim. Mt 25,31-46).Če ga bomo prepoznali, se mu bomo mi zahvalili, da smo ga lahko srečali, ga ljubili in mu služili.
Razseljene osebe nam nudijo možnost srečanja z Gospodom, »tudi če ga naše oči s težavo prepoznajo: z raztrgano obleko, umazanimi nogami, skaženim obrazom, ranjenim telesom in nesposobnostjo, da bi govoril naš jezik« (Homilija, 15. februarja 2019). Gre za pastoralni izziv, na katerega smo poklicani odgovoriti s štirimi glagoli, ki sem jih razkril v Sporočilu za ta dan leta 2018: sprejeti, zaščititi, pospeševati in vključevati. Tem bi sedaj rad dodal šest parov glagolov, ki ustrezajo zelo konkretnim dejanjem in so med seboj povezani v odnosu vzrok – učinek.
Da bi razumeli, moramo poznati. Poznanje je nujen korak k razumevanju drugega. Jezus sam nas o tem uči v prizoru z učencema v Emavsu: »In medtem ko sta se pogovarjala, se jim je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala (Lk 24,15-16). Ko govorimo o migrantih in razseljenih osebah, se prevečkrat ustavimo pri številkah. Pa ne gre za številke, gre za ljudi! Če jih bomo srečali, jih bomo spoznali. Ko bomo poznali njihove zgodbe, bomo razumeli. Razumeli bomo, na primer, da je negotovost, ki smo jo z bolečino spoznali zaradi pandemije, stalnica v življenje razseljenih oseb.
Da bi služili, moramo postati bližnji. To se zdi samo po sebi umevno, a pogosto ni tako. »Do njega je prišel neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj« (Lk 10,33-34). Strahovi in predsodki – toliki predsodki – nas zadržujejo v oddaljenosti od drugih in nam pogosto preprečujejo, da bi jim »postali bližnji« in jim služili z ljubeznijo. Pristopiti k bližnjemu pogosto pomeni biti pripravljen tvegati, kakor so nas poučili številni zdravniki in bolničarji v zadnjih mesecih. Biti blizu, da bi služili, gre preko zgolj čuta dolžnosti; največji zgled nam je zapustil Jezus, ko je umil noge svojih učencev: slekel se je, pokleknil in si umazal roke (prim. Jn 13,1-15).
Da bi se spravili, moramo poslušati. Tega nas uči Bog sam, ki je s tem, da je poslal svojega Sina na sveti, želel slišati stok človeštva s človeškimi ušesi: »Bog je namrečsvet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, […] da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17). Ljubezen, tista ki spravlja in rešuje, se začne s poslušanjem. V današnjem svetu se množijo sporočila, izgublja pa se drža poslušanja. A samo preko ponižnega in pozornega poslušanja lahko pridemo do resnične sprave. Med letom 2020 je tišina tedne in tedne vladala na naših cestah. Dramatična in vznemirjajoča tišina, ki pa nam je ponudila priložnost za poslušanje krika najbolj ranljivih, razseljenih in tudi našega, hudo bolnega planeta. Ko poslušamo, imamo priložnost za spravo z bližnjim, s tolikimi zavrženimi, sami s seboj in z Bogom, ki se nikdar ne naveliča podarjati nam svoje usmiljenje.
Da bi rasli, moramo deliti z drugimi. Prva krščanska skupnost je imela v medsebojni podelitvi eno svojih temeljnih prvin: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temvečjim je bilo vse skupno« (Apd 4,32). Bog ni hotel, da bi bile dobrine našega planeta v korist samo nekaterim. Ne, tega Gospod ni hotel! Naučiti se moramo deliti, da bi skupaj rasli, ne da bi kogarkoli pustili zunaj. Pandemija nas je spomnila, da smo vsi na istem čolnu. Odkritje, da imamo skupne skrbi in strahove, nam je dokazalo, da se nihče ne rešuje sam. Da bi v resnici rasli, moramo rasti skupaj, tako da delimo to, kar imamo, kakor tisti deček, ki je Jezusu dal pet ječmenovih hlebov in dve ribi … In je bilo dovolj za pet tisočljudi (prim. Jn 6,1-15).
Če hočemo spodbujati k rasti, moramo vključevati. Tako je namrečJezus storil s samarijansko ženo (prim. Jn 4,1-30). Gospod pristopi, jo posluša, govori njenemu srcu, da bi jo potem vodil k resnici in jo spremenil v oznanjevalko veselega oznanila: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj če je on Mesija?« (v. 29). Včasih nam zagon, da bi služili drugim prepreči, da bi videli njihovo bogastvo. Če v resnici hočemo spodbujati k rasti ljudi, ki jim pomagamo, jih moramo vključevati in jih spremeniti v nosilce svojega rešitve. Pandemija nas je spomnila, kako pomembna je odgovornost in da se lahko samo s prispevkom vseh – tudi tistih, ki so pogosto podcenjeni – soočimo s krizo. »Najti moramo pogum, da odpremo prostore, v katerih se lahko vsi čutijo poklicani, in dovoliti nove oblike gostoljubnosti, bratstva in solidarnosti« (Meditacija na Trgu sv. Petra, 27. marca 2020).
Da bi gradili, moramo sodelovati. To priporoča apostol Pavel skupnosti v Korintu: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1 Kor 1,10). Gradnja Božjega kraljestva je obveznost, ki je skupna vsem kristjanom, zato je potrebno, da se naučimo sodelovati, ne da bi se pustili skušati zavisti, neslogi in delitvam. V aktualnem kontekstu naj poudarim: »Sedaj ni čas za sebičnost, kajti izziv, s katerim se soočamo, nas vse združuje in ne dela razlik med ljudmi« (Sporočilo mestu in svetu, 12. aprila 2020). Da bi obvarovali naš skupni dom in jo delali vedno bolj podobno izvirnemu Božjemu načrtu, se moramo prizadevati, da bomo zagotovili mednarodno sodelovanje, vesoljno solidarnost in lokalno zavzetost, ne da bi kogarkoli pustili zunaj.
Rad bi zaključil z molitvijo, ki jo je navdihnil zgled sv. Jožefa, zlasti ko je bil prisiljen bežati v Egipt, da bi rešil Otroka.
Oče, sv. Jožefu si zaupal, kar si imel najdragocenejšega: Dete Jezusa in njegovo mater, da bi ju obvaroval nevarnosti in pred grožnjami hudobnih.
Tudi nam nakloni, da bomo okušali njegovo varstvo in pomoč. Daj, da bo on, ki je doživel trpljenje begunca zaradi sovraštva mogočnih, mogel bodriti in varovati vse brate in sestre, ki zaradi vojn, revščine in potreb zapuščajo svoje domove in domovino, da bi odšli na pot kot begunci proti bolj varnim krajem.
Na njegovo priprošnjo jim pomagaj, da bodo imeli močiti naprej, tolažbo v žalosti, pogum v preizkušnji.
Tistim, ki jih sprejemajo, daj vsaj nekaj nežnosti tega pravičnega in modrega očeta, ki je ljubil Jezusa kot svojega pravega otroka in je podpiral Marijo na poti.
On, ki je služil kruh z delom svojih rok, naj poskrbi za tiste, ki jim je življenje vzelo vse, in jim da dostojanstvo dela in vedrino doma.
