V ponedeljek, 5. oktobra 2015, so se v Mariboru srečali sodniki in drugi uslužbenci dveh metropolitanskih sodišč. V pozdravnem nagovoru je gostitelj, mariborski nadškof metropolit mag. Alojzij Cvikl, poudaril zgodovinski trenutek srečanja dveh sodišč. Na skupni posvet so se sodniki zbrali na dan, ko so v Rimu škofje s papežem začeli redno škofovsko sinodo o družini. Tudi cerkveni sodniki so varuhi resnice svetega zakona. Prednostna naloga cerkvenih sodnikov je pomagati zakoncem, da ohranijo nepreklicno zakonsko skupnost. Tistim, ki pa so jo razdrli, sodniki pomagajo premagati dvom, ali je bil njihov zakon resnično sklenjen ali pa je bil ničen od vsega začetka.
Srečanja se je udeležilo 32 uslužbencev mariborskega in ljubljanskega metropolitanskega sodišča. Med udeleženci so bili tudi celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf in upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej. Predsednik ljubljanskega metropolitanskega sodišča p. dr. Viktor Papež je v pozdravnem govoru povabil udeležence posveta, da se blaženega Monalda Koprskega, meniha, ki se je v 10. stoletju na področju koprske škofije odlikoval v zbiranju pravnih besedil, sprejme za zavetnika obeh sodišč. Navzoči so pobudo ljubljanskega oficiala z veseljem sprejeli in z aplavzom potrdili Monalda za zavetnika sodniškega dela.
Osrednja tema srečanja sodnikov je bil novi Motu proprio papeža Frančiška z naslovom Jezus Kristus, blagi Sodnik (Mitis Iudex Dominus Iesus), ki ga je papež izdal na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 2015. Dokument prinaša več novosti na področju spornega zakonskega postopka. Dokument je predstavil predsednik mariborskega cerkvenega sodišča dr. Stanislav Slatinek. Posebej je izpostavil novosti dokumenta. Čeprav Motu proprio govori o »poenostavitvi ničnostnega postopka«, še vedno gre za »ničnostno pravdo« in ne za »razveljavitev« zakona. Za sodnika, ki vodi postopek, je pomembno, da »ugotavlja« ničnost. Zmotno bi bilo misliti, da mora sodnik na vsak način »izumiti« ali si celo »izmisliti« ničnost. Z novo uredbo bodo postopki hitrejši. Kratek postopek pred škofom bo lahko trajaj največ dva meseca. Sodniki bodo tudi v naprej dolžni, da odgovorno služijo resnici. Nad sodnikovim delom prežita vedno dve nevarnosti: da bi delal hitro in površno, oziroma, da bi hotel čim prej ustreči stranki, ki prosi za ničnost svojega zakona.
Slatinek je v razlagi dokumenta posebej izpostavil vlogo krajevnega škofa kot sodnika in poudaril, da je »krajevni škof sodnik prve stopnje« (kan. 1673 § 1). Krajevni škof ima sodno oblast, ki jo lahko vrši sam ali po sodnem vikarju in sodnikih (kan. 391 § 2). Papež svetuje, naj škofje, če je le mogoče, za ničnostne zakonske pravde ustanovijo svoje sodišče. Redne ničnostne pravde naj rešuje zbor treh sodnikov, od katerih je vsaj predsednik klerik, pomočnika pa sta lahko laika, vendar naj bosta razgledana v družbenih vedah. Kdor predseduje je v tem primeru sodnik zasliševalec. Prizivno sodišče je metropolit, ki pa mora biti vedno sestavljeno iz treh sodnikov.
Udeleženci posveta so največ pozornosti namenili »kratkemu postopku«, ki ga vodi krajevni škof. Papež Frančišek v novi uredbi zelo svetuje, da škof z veseljem nekatere očitne primere ničnosti vodi sam. V tem primeru sodni vikar prejme tožbeni spis, ki sta ga podpisali obe stranki, ki prosita za ničnost. Potem, ko sodni vikar odloči v čem je pravdni spor, povabi stranke in njihove priče na zaslišanje. V kratkem postopku sodeluje tudi branilec vezi in budno spremlja vsa procesna dejanja. Ko je zaslišanje opravljeno, se zbrani dokumenti izročijo krajevnemu škofu. Škof pregleda gradivo in se posvetuje s sodnikom zasliševalcem in obema pomočnikoma. Za mnenje vpraša tudi branilca vezi. Če škof pride do moralne gotovosti, da je zakon ničen, izda sodbo. Ko je sodba končana, škof obvesti stranke in jima dovoli, da skleneta nov zakon. Če se pa katera od strank ne strinja s škofovo sodbo, lahko svoj priziv pošlje metropolitu.
Sodniki so srečanje zaključili z nekaterimi dobrimi sklepi. Na razpolago bodo duhovnikom in vernikom, da bo nova uredba papeža Frančiška čim bolj služila najvišjemu zakonu Cerkve, to je »zveličanju duš« (kan. 1752).
Sebastijan Valentan
