V nedeljo, 2. oktobra 2016, je sveti oče pred srečanjem z azerbajdžanskimi oblastmi najprej obiskal spomenik padlim za neodvisnost države, pred katerega je položil venec rož, zatem pa se napotil v Center Heydar Aliyev. V spominsko knjigo je zapisal, da iz »tega kraja srečanja in kulture spodbuja, da bi vedno izbirali pot človeka: odprtost, spoštovanje in medsebojno delitev«. Center Heydar Aliyev je moderna zgradba, posvečena očetu sedanjega predsednika Aliyeva, kjer pripravljajo različne umetnostne razstave, mednarodne kongrese in druga srečanja, v osrednji dvorani pa je tudi potekalo srečanje s svetim očetom.
Večkulturnost in komplementarnost azerbajdžanske družbe
Predstavnikom azerbajdžanskih oblasti, diplomatskega zbora in civilne družbe je papež spregovoril o Azerbajdžanu kot državi, ki hodi po poti sodelovanja med različnimi kulturami in verskimi skupnostmi, izpostavil pomen dialoga, spoštovanja in potrpežljivosti ter se tudi dotaknil konfliktov na Kavkazu, pri tem pa izrazil upanje, da bi Azerbajdžan postal odprta vrata v mir in zgled pri reševanju starih in novih konfliktov.
Papež je najprej izrazil veliko veselje, da je obiskal Azerbajdžan, ter se zahvalil za lep sprejem v prestolnici Baku. Dejal je, da občuduje kompleksnost in bogastvo azerbajdžanske kulture, ki je sad prispevka mnogih ljudstev, ki so skozi zgodovino prebivali v teh pokrajinah, dali življenje tkivu izkušenj, vrednot in posebnosti, ki zaznamujejo sodobno družbo in se izražajo v blaginji moderne azerbajdžanske države. Spomnil je na 25. obletnico neodvisnosti, ki jo bo Azerbajdžan praznoval 18. oktobra. Ta dan ponuja priložnost, da skupaj pogledajo na dogodke vseh teh let, na dosežen razvoj in na problematike, s katerimi se spoprijema država.
Do sedaj opravljena pot jasno kaže pomembne napore, da bi se utrdile institucije in pospešila ekonomska in civilna rast naroda. »To je pot, ki zahteva stalno pozornost do vseh, še posebej do najšibkejših; je pot, ki je mogoča zahvaljujoč družbi, ki priznava koristnost večkulturnosti in potrebno komplementarnost kultur, in sicer na način, da se med različnimi deli civilne skupnosti in med pripadniki različnih verskih skupnosti vzpostavijo odnosi medsebojnega sodelovanja in spoštovanja,« je izpostavil papež.
Graditi ubranost med razlikami
Ta skupen napor za izgrajevanje ubranosti med razlikami je po papeževem prepričanju posebej pomemben v tem času, saj nam dokazuje, da je o lastnih idejah in življenjskih nazorih mogoče pričevati brez kršenja pravic osebam, ki imajo drugačna prepričanja in poglede. »Vsaka etnična ali ideološka pripadnost, kakor tudi vsaka pristna verska pot, ne more drugega, kakor izključiti drže in pojmovanja, ki instrumentalizirajo lastna prepričanja, lastno identiteto ali ime Boga za upravičevanje nasilnega nadvladovanja in oblasti.«
Frančišek je izrazil željo, da bi Azerbajdžan še naprej hodil po poti sodelovanja med različnimi kulturami in verskimi skupnostmi; da bi ubranost in mirno sobivanje vedno bolj gojila socialno in civilno življenje države v njegovih številnih izrazih, s tem da bi se vsem zagotavljala možnost lastnega prispevka k skupnemu dobremu.
Kultura miru, dialog, iskanje rešitev …
Svet žal doživlja dramo mnogih konfliktov, ki se hranijo z nestrpnostjo, ta pa se podžiga z nasilnimi ideologijami in praktičnim zanikanjem pravic najšibkejšim. Da bi se odločno zoperstavili tem nevarnim obnašanjem, je potrebno, da raste kultura miru, ta pa se goji z nenehno pripravljenostjo za dialog in z zavedanjem, da ne obstaja racionalna alternativa za potrpežljivost in vztrajno iskanje skupnih rešitev preko lojalnih in stalnih pogajanj.
Kakor je znotraj meja enega naroda dolžnost pospeševati ubranost med njegovimi različnimi komponentami, tako je tudi med državami treba modro in pogumno slediti poti, ki vodi k pravemu razvoju in svobodi ljudstev, s tem ko se odpirajo izvirne poti, ki se opirajo na trajne sporazume in mir. Na ta način se narode obvaruje pred velikim trpljenjem in bolečim razkosanjem, ki se težko pozdravi.
Vrata med Vzhodom in Zahodom, vrata proti miru
Tudi kar se tiče Azerbajdžana je sveti oče želel izraziti svojo bližino vsem, ki so morali zapustiti svojo deželo, in mnogim osebam, ki trpijo zaradi krvavih konfliktov. »Upam, da bo mednarodna skupnost znala s stanovitnostjo ponuditi nepogrešljivo pomoč,« je dejal papež. Da bi se omogočila nova faza, odprta za stabilen mir v regiji, je vse povabil, naj naredijo prav vse za dosego zadovoljive rešitve. Izrazil je tudi zaupanje, da bo z Božjo pomočjo in z dobro boljo vseh strani, Kavkaz lahko postal kraj, kjer bodo z dialogom in pogajanjem poravnani in premagani spori in razhajanja. In sicer na način, da bo to območje, »vrata med Vzhodom in Zahodom«, kakor je Azerbajdžan poimenoval Janez Pavel II., postalo »odprta vrata proti miru in zgled, po katerem bi se zgledovalo pri reševanju starih in novih konfliktov«.
Katoliška skupnost je del azerbajdžanske družbe
Katoliška Cerkev, četudi je v državi številčno majhna skupnost, je vključena v civilno in socialno življenje Azerbajdžana, del njegovega veselja in solidarna pri soočanju s težavami. Pravno priznanje, ki ga je omogočila ratifikacija mednarodnega sporazuma s Svetim sedežem leta 2011, je ponudilo stabilnejši zakonski okvir za življenje katoliške skupnosti v Azerbajdžanu.
Papež je izrazil veselje ob dobrih odnosih, ki jih katoliška skupnost vzdržuje z muslimansko, pravoslavno in judovsko skupnostjo, pri tem pa izrazil upanje, da bi se še naprej razvijalo prijateljstvo in sodelovanje. Ti dobri odnosi dajejo nek nov pomen mirnemu sobivanju in miru v svetu ter dokazujejo, da so med verniki različnih verskih pripadnosti možni prisrčni odnosi, spoštovanje in sodelovanje, kar je v dobro vseh.
Sprejemanje pristnih verskih vrednot je popolnoma nezdružljivo s poskusi nasilnega vsiljevanja lastnih pogledov drugim, pri čemer se iz svetega Božjega imena dela ščit. »Vera v Boga naj je raje vir in navdih za medsebojno razumevanje in spoštovanje ter za vzajemno pomoč, v korist skupnega dobrega družbe. Bog naj blagoslovi Azerbajdžan z ubranostjo, mirom in blaginjo,« je še dejal sveti oče.
