Sredina kateheza je govorila o krščanskem upanju, ki ne osramoti. Papež Frančišek je zbrane na splošni avdienci, ki je potekala 15. februarja v vatikanski dvorani Pavla VI., spodbudil, naj ohranjajo gotovost, da jih Bog ljubi. Izhajal je iz Pavlovega Pisma Rimljanom, ki se je bral na začetku splošne avdience:
»Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,1-5).
S čim se lahko ponašamo?
Od malega so nas učili, da se ni lepo hvaliti. Kar je tudi prav, kajti hvaliti se s tistim, kar si, ali s tistim, kar imaš, ni samo nek določen napuh, ampak kaže tudi na pomanjkanje spoštovanja do drugih, predvsem tistih, ki imajo manj sreče kot mi. Apostol Pavel pa nas v Pismu Rimljanom preseneti, saj nas kar trikrat spodbudi, naj se ponašamo. S čim se je torej dobro hvaliti? In kako lahko to storimo, ne da bi koga užalili ali izključili?
Hvalimo se z milostjo
Najprej smo povabljeni, da se »hvalimo z obiljem milosti, s katero smo po veri prežeti v Jezusu Kristusu«. Pavel nam poskuša razložiti, da če se naučimo vsako stvar brati v luči Svetega Duha, se zavemo, da je vse milost, vse je dar. Če smo bolj pozorni, opazimo, da pri delovanju – tako v zgodovini kot v našem življenju – nismo samo mi, ampak je predvsem Bog. »On je absolutni protagonist, ki ustvarja vsako stvar kot dar ljubezni, ki tke niti svojega zveličavnega načrta in ki ga za nas vodi do izpolnitve po svojem Sinu Jezusu,« je zatrdil papež Frančišek. Od nas pa se zahteva, da vse to prepoznamo in sprejmemo s hvaležnostjo ter da to postane povod slavljenja, blagoslova in velikega veselja. Na ta način smo »v miru z Bogom« in »izkusimo svobodo«. »Ta mir se nato razširi na vsa področja in vse odnose našega življenja. V miru smo s sabo, v miru smo v družini, v naši skupnosti, v službi in z osebami, ki jih vsak dan srečamo na svoji poti.«
Hvalimo se s stiskami
Pavel v nadaljevanju poziva, naj se »ponašamo s stiskami«. Tega po papeževih besedah ni lahko razumeti. Hvaliti se s stiskami je veliko težje in se lahko zdi, da ni v ničemer povezano z mirom, o katerem smo pravkar govorili. A dejansko predstavlja najpristnejšo in najresničnejšo predpostavko. »Mir, ki nam ga daje in zagotavlja Gospod, ni razumljen kot odsotnost skrbi, razočaranj, pomanjkljivosti, trpljenja.« Če bi bilo tako, bi se trenutek, ko bi nam uspelo biti v miru, kmalu končal in bi padli v neizogiben brezup. »Mir, ki izvira iz vere, pa je dar; je milost izkušnje, da nas Bog ljubi in je vedno ob nas, ne pusti nas samih niti za trenutek našega življenja. In to, kot trdi apostol, rodi potrpežljivost, saj vemo, da sta tudi v najtežjih in najbolj pretresljivih trenutkih Gospodovo usmiljenje in dobrota večja od vsake stvari in nas ne bo nič iztrgalo iz njegovih rok in občestva z njim.«
Temelj upanja: Bog me ljubi
In to je po papeževih besedah razlog, zakaj je krščansko upanje trdno in nikoli ne osramoti, nikoli ne razočara. Ni namreč utemeljeno na nečem, kar mi lahko storimo ali smo, in niti na nečem, v kar mi lahko verjamemo. Temelj krčanskega upanja je to, kar je lahko najbolj zvesto in najbolj gotovo, torej »ljubezen, ki jo Bog sam goji do vsakega med nami«. Papež je zbrane povabil, naj sami sebi rečejo: »Bog me ljubi.« To je namreč izvor naše gotovosti in upanja. »Gospod je v naša srca obilno izlil Duha (ki je Božja ljubezen) kot oblikovalca in poroka, ravno zato, da bi v nas lahko gojil vero in ohranjal živo upanje.« Frančišek je ponovno poudaril, da nas Bog ljubi tudi v težkih trenutkih, tudi kadar storimo kaj slabega. Te gotovosti nam ne more nihče odvzeti. In to moramo ponavljati kakor molitev: »Bog me ljubi. Prepričan sem, da me Bog ljubi.«
Ne pozabite: upanje ne osramoti
Sedaj razumemo, zakaj nas apostol Pavel poziva, naj se ponašamo z vsem tem. »Upanje, ki nam je bilo dano, nas ne ločuje od drugih, še manj nas vodi v to, da bi druge spravljali na slab glas ali jih izključevali. Gre za izjemen dar, po katerem smo poklicani, da postanemo kanali za vse, s ponižnostjo in preprostostjo. Tako bo naša največja hvala to, da imamo za Očeta Boga, ki nikomur ne daje prednosti, ki nikogar ne izključuje, ampak svojo hišo odpira vsem ljudem, začne pa pri zadnjih in oddaljenih, da bi se kot njegovi otroci naučili tolažiti in podpirati drug druge. Ne pozabite: upanje ne osramoti,« je še enkrat spodbudil sveti oče.
