Vesel sem, da smo lahko danes predstavniki treh najštevilnejših verskih skupnosti v Republiki Sloveniji podpisali skupno izjavo pred nedeljskim referendumom, v kateri smo znova poudarili našo zavezanost vrednoti družine. Dejstvo, da smo to izjavo podpisali predstavniki treh najštevilčnejših verskih skupnosti v Sloveniji, predstavniki muslimanov, pravoslavnih in katoličanov, kaže, da gre za vrednote, ki presegajo meje posameznih verstev in konfesij. Naša stališča se ujemajo tudi s stališčem Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Gre torej za široko soglasje. Kot navaja ista komisija, je tudi »usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope prepričan, da pravica imeti otroka kot splošna človekova pravica ne obstaja.« Še več. Natanko pred enim tednom, 15. marca 2012, je v podobnem smislu Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu[1] razsodilo, da prepoved posvojitve biološkega otroka istospolnega partnerja ne pomeni kršitve 14. člena (prepoved diskriminacije) in kršitve 8. člena (pravica do zasebnega in družinskega življenja) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodišče je v sodbi ponovno poudarilo, da EKČP od držav članic ne zahteva, da istospolnim parom omogočijo pravico do zakonske zveze. To poudarjam zato, ker je bilo v zadnjem času na račun Katoliške Cerkve izrečenih veliko neprimernih in neutemeljenih, zaničljivih in sramotilnih besed kakor, da ves svet podpira stališča, ki jih zagovarja Družinski zakonik, proti naj bi bila samo Katoliška Cerkev in razne »mračnjaške« sile. Iz navedenega jasno sledi, da to ni res.

Ravno zato tudi nimajo nobene osnove obtožbe o nekakšni homofobiji v Katoliški Cerkvi. Še manj nam sme kdo naprtiti kakršno koli podcenjevanje enostarševskih družin. Take družine so vedno obstajale in danes jih je zaradi znanih težkih sodobnih okoliščin, ki niso naklonjene družini, še več. Izrekamo vse priznanje materam in očetom v enostarševskih družinah, ki s podvojenimi napori skrbijo, da se njihovim otrokom »olajša prikrajšanje, ki ga utrpijo ob izgubi ali odhodu enega ali celo obeh roditeljev«, kot pravi naša Komisija za medicinsko etiko. Družinski zakonik pa v nasprotju s tem izhaja iz stališča, da umanjkanje enega od staršev ni prikrajšanje, ampak enako dobro kot navzočnost obeh.

Toda ravno ta dejstva in te težave opozarjajo na našo dolžnost, da ohranjamo vrednoto družine na njenem nezamenljivem mestu in da še okrepimo prizadevanja, da bi lahko v sedanjih težkih razmerah obstajala in ohranjala svojo nenadomestljivo vlogo. Zato ne moremo pristati na relativizacijo družine in pričakujemo, da bodo državljanke in državljani Republike Slovenije Družinski zakonik zavrnili.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik SŠK