Od 19. do 22. septembra 2021 so predstavniki škofovskih konferenc Srednje in Vzhodne Evrope zbrani v Varšavi, da bi se soočili s krizo spolnih zlorab. P. Adam Žak, član pripravljalnega odbora, pojasnjuje družbeno-politične in kulturne razmere, ki so pogojevale odgovor Cerkve.
Za predstavitev odgovorov na izziv spolnih zlorab s strani Cerkva v Srednji in Vzhodni Evropi, ki so bile do treh desetletij nazaj del Sovjetske zveze ali so jih vodili komunistični režimi, se moram bolj nanašati na neposredno izkustvo stikov kot pa na branje besedil, ki bi se ukvarjali s to temo. Neposredne stike tudi z odgovornimi v nekaterih Cerkvah sem imel ob različnih priložnostih. Prva priložnost je bila služba regionalnega asistenta in svetovalca dveh generalnih predstojnikov Družbe Jezusove, ki sem jo vršil v letih od 2003 do 2012. Zaradi te službe sem pogosto obiskoval države te regije. Temu izkustvu se v letih 2014 do 2018 pridružuje redno sodelovanje na delavnicah za predstavnike latinskih in grkokatoliških episkopatov Srednje in Vzhodne Evrope, ki jih je v Varšavi organiziral urad Škofovske konference katoliških škofov Združenih držav Amerike za pomoč Cerkvi v Vzhodni Evropi. Te delavnice so škofom in njihovim sodelavcem ponudile nekatera orodja za odgovor na krizo spolnih zlorab. Med temi delavnicami sem imel stike in izmenjave z udeleženci, ki so prihajali iz Albanije, Belorusije, Hrvaške, Kosova, Litve, Latvije, Romunije, Rusije, Ukrajine in Madžarske. Te in druge izkušnje, ki jih tukaj ne navajam, v Belorusiji, Rusiji, Ukrajini in Albaniji so okrepile moje prepričanje, da Cerkev v Sredni in Vzhodni Evropi potrebuje posebno pozornost za spopadanje s krizo, ki se ni začela tam, vendar ji jo globaliziran svet nalaga in jo vanjo vključuje. To vključevanje je neodvisno od števila razkritih primerov, kolikor v globaliziranem svetu, pa naj to hočemo ali ne, kriza v drugih delih sveta postavi na preizkušnjo tudi vero ljudi v naših krajih in ogroža njihovo zaupanje v pastirje.
Odzivov Cerkve v državah Srednje in Vzhodne Evrope na krizo spolnih zlorab mladoletnih in drugih ranljivih oseb, ki so jih zagrešili člani katoliškega klera, ni mogoče razumeti brez upoštevanja družbeno-političnih in kulturnih razmer, potem ko je bila oktobrska revolucija izvožena in tudi uvožena v družbe, ki so bile že močno ranjene zaradi dveh svetovnih vojn. Cerkve in krščanske skupnosti vseh denominacij so bile izpostavljene pogosto krutemu zatiranju in hudim omejitvam v služenju, ki jim je lastno. Povsod so bile ukinjene vzgojne dejavnosti, krščanska združenja in prepovedane ali omejene dejavnosti za versko vzgojo mladih. Tendenčno in postopno je bilo treba odpraviti vsak vpliv krščanske vere na mlade. Kultura, ki so jo z vsemi sredstvi širili med mladimi, ni bila nevtralna in v tem smislu laična, preprosto je bila ateistična in protikrščanska. Istočasno se je slog življenja, ki ga je pospeševal režim, zelo zavestno odmikal od zahodnega modela, ki je bil na tak ali drugačen način predstavljen kot hedonističen in razpuščen – skratka dekadenten.
Ni mogoče, da ne bi opozorili, da je takšna politika, ki so jo vodili skozi desetletja, močno vplivala na samorazumevanje kristjanov v tem delu Evrope, v primerjavi z njihovimi brati in sestrami na drugi strani železne zavese. Posebno takrat, kadar so mediji objavljali grde novice o škandalih v Cerkvah zahodnega sveta, se je v mnogih srcih rodil tisti občutek moralne vzvišenosti, ki je odpravil ali vsaj oslabil dojemanje dejavnikov tveganja za takšna hudodelstva tudi v lastnem okolju. Grkokatoliške in latinske Cerkve, zlasti tiste, ki si prišle iz ilegalnosti na Čehoslovaškem in v Romuniji, v bivših sovjetskih republikah kot so Belorusija, Litva ali Ukrajina, so bile upravičeno ponosne na svoje mučence, svoje škofe in duhovnike, ki so bili velikokrat posvečeni na skrivaj, redovnike in redovnice, ki so tvegali vse, da bi podpirali vero odraslih in jo prenašali na mlade. Ni bilo ne šol ne internatov, ki bi jih vodili redovniki ali redovnice. Na določenih področjih so bili laiki, moški in ženske, ki so vodili Cerkev. Redovi so bili prepovedani. Izjeme, kot so cerkve na Poljskem ali na Hrvaškem, kjer so bila semenišča odprta, samo potrjujejo pravilo.
Znotraj katoliških skupnosti je veljalo nenapisano a stvarno pravilo, ki je »prepovedovalo« kritizirati Cerkev. To pravilo je nalagalo tudi molk o morebitnih škandalih. Za temi stališči se je med drugim skrivala boleča izkušnja izkoriščanja pohujšljivega obnašanja članov klera za novačenje tajnih sodelavcev organov državne varnosti. V katoliških skupnostih so duhovniki uživali veliko avtoriteto in tajnost je bila v družbi, ki je bila brez transparentnosti in podvržena cenzuri, mehanizem, ki je bil sprejet, ne da bi ga kdo določil, in to ne zato, da bi branil pokvarjene duhovnike, ampak da bi zagotovil minimum avtonomije skupnosti, kar je bilo življenjskega pomena tudi za bodoči preporod civilne družbe.
Stališča, ki so bila sprejeta in uresničevana kot samoobramba v družbah, ki so bile izpostavljene diktaturi, so ustvarila navade, celo miselnost, ki ni izginila s padcem komunizma, ampak ima svoje posledice ne samo v težavah pri odgovornem in preglednem soočanju s krizo, ki je povezana s spolnimi zlorabami in s škodo za mladoletne. Ta miselnost predstavlja tudi dejavnik tveganja, kolikor daje storilcem občutek, da so varnejši, ker jih ščiti molk njihovega okolja. Ta miselnost, ki je pod diktaturo dobila plemenito utemeljitev, ni nič drugega, kot klerikalizem, o katerem govorita papež Benedikt XVI. in papež Frančišek. Medtem ko je po eni strani izključenost ali močna omejitev institucionalne navzočnosti Cerkve na različnih področjih dela z mladimi skoraj izključila posebne kraje, kot so šole in internati, v katerih bi se lahko dogajala spolna zloraba s strani cerkvenih ljudi, je po drugi strani ustvarila in okrepila dejavnike tveganja, kot je zaščita članov klera pred nadzorom katere koli oblasti, s pomočjo tajnosti tudi takrat, kadar so bili odgovorni za zločine proti mladoletnim. Tudi nezaupanje do organov državne oblasti je dediščina diktature. V demokratičnih razmerah dejansko ščiti storilca, kolikor preprečuje ali pa otežuje sodelovanje pri poročanju ali pri preiskovanju morebitnih zločinov, ki so jih zagrešili člani duhovščine. V takšnih razmerah je lažje storiti vse za obrambo javne podobe Cerkve, kot pa delovati pregledno.
Države Srednje in Vzhodne Evrope gredo po padcu komunizma skozi zapletene procese preobrazbe, ki vključujejo tudi življenjski slog in celotno področje moralnih ter družbenih vrednot, ki zadevajo spolnost, družino, politiko itd. Poenostavljeno bi lahko rekli, da so družbe Srednje in Vzhodne Evrope šele z začetkom 90-let doživele spremembe, ki sta jih Združene države Amerike in Zahod na splošno doživljala v 60 in 70 letih. Spolnost je bila pod komunističnimi režimi tabu tema. Socialistična morala se je predstavljala kot napredna, toda “napredek” v tej temi se je omejeval na nekaj stvari, od katerih je bil neomejen dostop do splava značilen znak. V Združenih državah Amerike se je tema spolnih zlorab v škodo mladoletnih začela znanstveno raziskovati od druge polovice 70 let. Javno mnenje je to začelo počasi dojemati kot družbeni problem, ki ga je treba obravnavati celovito kot pojav, ki so ga vedno bolj jasno dojemali kot zelo resnega, ki zahteva prizadevanje za zaščito, ki presega kazensko pravo. V državah komunističnega bloka so bile teme, okoli katerih se je osredotočala pozornost ljudi, bolj povezane s željo po svobodi, demokraciji, spoštovanju človekovih pravic državljana in delavca. Med Zahodom in družbami, ki so jim vladali komunisti, se je odprla razlika, ki zadeva prednostne naloge, ki se jih je treba lotiti. To ne pomeni, da v Srednji in v Vzhodni Evropi mladoletni niso bili spolno zlorabljeni ali da niso bili podvrženi različnim oblikam nasilja. Ni pa to bil problem, o katerem bi javno razpravljali in tudi ni bil dojet kot družbeni problem. Bil je popolnoma skrit. Po drugi strani pa je bilo nasilje vseprisotno, začenši z državnimi strukturami, preko družin, ki jih je prizadel alkoholizem, ki je – kot vemo – eden od dejavnikov, ki povečajo tveganje za spolne zlorabe mladoletnih in drugih ranljivih oseb. V teh razmerah ni čudno, da spolnih zlorab mladoletnih niso ne v družbi in ne v posameznih Cerkvah obravnavali kot prednostni problem. Tudi tam, kjer je Cerkev začutila ta problem ali se z njim spoprijela, so žal na to gledali, kot da gre predvsem za problem, ki je značilen za katoliško Cerkev in ne kot družbeni problem. Zdi se, kot da v nobeni državi Srednje in Vzhodne Evrope spolne zlorabe mladoletnih nimajo za družbeni problem, zaradi česar ni strategij za različne vrste zaščite, ki bi jih podpirala države ali pa specializirane agencije, odgovorne za zaščito mladoletnih. Zdi se, kot da je kazensko pravo edina referenca. Zaradi tega lahko Cerkev, ki si prizadeva, da bi zgradila varna okolja in pomaga tistim, ki so bili ranjeni na občutljivem področju spolnosti, postane verodostojna pionirka zaščite mladoletnih in glasnica njihovih pravic. Ta priložnost še ni izgubljena.
Politične spremembe so začele ali pa so pospešile zapleten proces preobrazbe. Ta proces, ki še vedno poteka, je začel na različne načine in v različnih časih zadevati posamezne Cerkve. Kriza, ki so jo povzročile spolne zlorabe, je zlasti prizadela države s katoliško večino, kot lahko vidimo na primeru Poljske. Če nam ni uspelo, da bi se učili iz napak, ki so jih naredile druge Cerkve, preden se je pod pritiskom medijev začel plaz razkritij, se moramo vsaj potruditi, da se učimo iz dobrih praks, ki so jih sprejeli drugje, in ki rodijo dobre sadove, ko Cerkev postaja za otroke varen kraj.
Res je, da so po padcu komunizma izzivi za civilne družbe in Cerkve bili in so še vedno ogromni. Soočiti se moramo s premembami in izzivi na vseh področjih življenja, vključno z moralnimi, ki se dogajajo z velikansko hitrostjo in na katere nismo bili pripravljeni. Cerkve našega področja, ki so prišle iz ilegale z zelo omejenimi viri kar zadeva kler, so od bližnjih in bolj oddaljenih Cerkva prejele pomoč. Včasih so se za to poslanstvo javili in so bili – žal – tudi sprejeti prostovoljci s problemi človeške zrelosti, ker niso uporabili postopkov, ki so bili na drugih kontinentih izdelani za podobne primere. Zdi se, da se še vedno malo učimo drug od drugega.
Zato je lahko konferenca, ki je v teku, v veliko pomoč, ko proces izmenjave in seznanjanja dela bolj učinkovit in sistematičen.
Biografija: P. Adam Żak je direktor Centra za zaščito otrok na Jezuitski univerzi “Ignatianum” v Krakovu in koordinator za Zaščito otrok in mladih pri Poljski škofovski konferenci.
Vir: Vatican News - slovenska redakcija
