Papež Frančišek bo to soboto dopoldne obiskal avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu in vojaško kostnico v Redipulji. Ta obisk bo zaznamoval stoletnico začetka prve svetovne vojne. V letih tistega tragičnega dogajanja je bil Petrov naslednik papež Benedikt XV. Njegov pontifikat je trajal od 1914 do 1922. Vse od začetka vojne dalje so ga zaznamovali odločni pozivi k miru in proti »nepotrebni moriji«, pomoč jetnikom in ranjencem. Benedikt XV. je v zgodovini zato ostal zapisan kot »papež miru«.
1. avgusta 1917 se je s pismom obrnil na voditelje vojskujočih se držav. Spomnil jih je, da od samega začetka svojega pontifikata ni nikoli prenehal pozivati k miru. Napisal pa je tudi besede, ki pričujejo o odločnem zavzemanju tega papeža, četudi žal ne upoštevanega. Po tem, ko je opisal pogoje, ki bi po njegovem mnenju lahko predstavljali osnovo za pot miru, je nadaljeval: »Pogum nam vliva sladko upanje, in sicer, da bi bila ta pot sprejeta in bi se tako, kar se da hitro, zaključil ta strašen boj, ki vse bolj spominja na nepotrebno morijo.«
Ta papežev dokument je ostal v spominu prav zaradi besed o »nepotrebni moriji«. A da bi z le-to prenehale, vojskujočih se strani ni uspel prepričati. Njegovo pismo, kasneje opredeljeno kot eno njegovih najpomenljivejših dejanj v okviru mednarodne politike, takrat ni bilo dobro sprejeto. Zlasti ne pri Angležih in Francozih, pa tudi Italijanih, ki so ga napačno interpretirali kot obrambo tistih, ki so se takrat že približevali porazu. Takšen odziv se ne zdi upravičen, saj pismo, poslano 1. avgusta 1917, kot že rečeno, ni bil prvi papežev poziv k miru.
Benedikt XV. je bil izvoljen 3. septembra 1914. Že nekaj dni kasneje, 8. septembra, je v svojem prvem javnem sporočilu »spodbudil vse katoličane po svetu k miru«. Obenem je izrazil svojo tesnobo ob opazovanju strahot vojne, zaradi katere je bil opustošen velik del Evrope. Tema miru se je vztrajno ponavljala tudi v njegovi prvi okrožnici Ad beatissimi apostolorum principis, ki je izšla 1. novembra 1914. Zatem pa še v besedilu, objavljenem 28. julija 1915, po vstopu Italije v vojno.
A delovanje Svetega sedeža v tistem času se ni omejevalo samo na spodbujanje miru in obsodbo vojne. Apostolski nunciji in drugi sodelavci so dobili nalogo lajšati trpljenje prebivalcem držav v vojni. Prizadevali so si za izmenjavo jetnikov, pomoč ranjencem in njihovo vrnitev v domovino. Delo vatikanske diplomacije je bilo zlasti intenzivno, ko je bil maja 1917 za apostolskega nuncija v Nemčijo poslan Eugenio Pacelli, bodoči papež Pij XII. Le-ta je nemške oblasti poskušal prepričati, da bi začele pogajanja za mir na podlagi določenih predlogov.
Na slednje je med drugim papež Benedikt XV. opozoril v kasnejšem pismu o »nepotrebni moriji«, ko je spomnil na svojo držo, ki je zaznamovala cel njegov pontifikat. Del le-te so bili: nepristranskost do vseh vojskujočih se držav; delati dobro vsem, ne glede na narodnost ali versko pripadnost; ter navsezadnje poskusiti prav vse, da bi pospešili konec tiste katastrofe, kar vključuje tudi spodbujanje odgovornih k iskanju pravičnega in dolgotrajnega miru. Poziv k miru papeža Benedikta XV. so torej spremljali konkretni predlogi. Med njimi so na primer tudi nekateri, ki so se januarja 1918 nato v podobni obliki pojavili v znamenitih 14 točkah ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Na ta način so se ujele misli in stališča glede mednarodnih problemov, ki sta jih izrazila dva pomembna voditelja, papež kot duhovni in predsednik kot politični voditelj.
Besedilo je s strani s spletne strani Radia Vatikan
