V Katoliški Cerkvi 21. junija praznujemo god sv. Alojzija Gonzage.
O današnjem svetniku, na čigar god se je verna slovenska mladina nekdanje čase pripravljala s 'šestnedeljsko pobožnostjo', je duhovni pisatelj Franc Sodja zapisal: »Neštetokrat so ga zmaličili v 'sladko mevžo'. Svetniki so junaki, le junaki morejo postati svetniki.«
Papež Pavel VI. je sv. Alojzija v radijskem govoru ob 400-letnici njegovega rojstva označil kot "mojstrovino kulture in milosti". Hitro je dosegel duhovno popolnost, kateri je posvetil bistrino duha in močan značaj. Bil je angel čistosti in zgled svetosti mladega človeka brez primere. Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu. Janez Zore svoj dolgi življenjepis tega zavetnika mladine začenja z lepo mislijo: »Bil je otrok čudovitih milosti: ne bi pa postal svetnik, če z milostmi ne bi sodeloval.«
Izšel je iz plemiške družine Gonzaga, rodil pa se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione blizu Gardskega jezera. Vsi so se bali, da novorojenček ne bo preživel, tudi za mater so izgubili upanje. Otroka so krstili v sili na ime Aluigi (Alojzij). Preživela sta oba. Pobožna mati je otroka zgodaj naučila 'umetnosti molitve' in dobrote do revežev. Oče pa ga je že v nežni otroški dobi začel uriti v vojaških spretnostih, ker ga je določil za dediča mejne grofije.
Vzel ga je s seboj v vojaški tabor, kjer je bilo okolje vse prej kot zdravo za otroško dušo. Na srečo tam ni ostal dolgo. Vrnil se je k materi in ob njej začel misliti na to, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Oče je svoja sinova Alojzija in Rudolfa poslal na medičejski dvor v Firence, da bi se izobrazila v svetnih vedah. Med bivanjem v tem mestu je Alojzij pred podobo Marijinega oznanjenja naredil zaobljubo čistosti za vse življenje; v povračilo je od nje prejel milost, da nikoli ni čutil skušnjave zoper čistost, kot je sam povedal. Ko mu je bilo dvanajst let, si je izbral geslo: »Kaj je to za večnost?« in v luči tega gesla vse presojal.
Skoraj dve leti je skupaj s starši in z bratom preživel na španskem dvoru. Tam je živo začutil, da ga Bog kliče k jezuitom. Ko je to namero razodel materi, je bila zelo vesela; potem pa še očetu, ki pa je bil odločno proti. Brez očetovega dovoljenja ga jezuiti niso hoteli sprejeti. Alojzij je pri svoji odločitvi vztrajal tako odločno, da se je oče nazadnje le vdal. Preden je zapustil svoj gosposki dom, se je Alojzij pred vsem sorodstvom odpovedal dediščini v korist svojega brata Rudolfa.
25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je v po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Bogoslovec Alojzij Gonzaga je stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje ter jim dejal, da se "odpravlja na pot v nebesa". Provincial je na to rekel: »Ta govori o smrti, kot da bi šel na izlet v Frascati!« Svojo dušo je izročil Stvarniku v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Med blažene je bil prištet štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726 skupaj z drugim mladim jezuitom Poljakom Stanislavom Kostkom. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov.
Danes goduje zelo veliko Slovencev in Slovenk: pred petnajstimi leti so pri nas našteli skoraj 29.000 Alojzov, zelo pogosta (več kot 13.000) je ženska oblika Alojzija. Manj pogoste so bile druge različice obeh imen: Alojzij, Lojze, Lojz, Lojzek; Alojza, Lojzka.
