Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih 'pod isto streho'. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.
FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«
Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis 'Filipova dela', apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.
JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot 'Jakob, Alfejev sin', nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med 'stebre Cerkve'. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.
Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.
Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.
Vir: Revija Ognjišče
