Sv. Katarina Sienska, cerkvena učiteljica, mistikinja in sozavetnica Evrope goduje 29. aprila. 

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Ljubka in živahna deklica je že z dvanajstimi leti prišla v spor z domačimi, zlasti z materjo, ki je hotela, da si poišče moža in se ni mogla sprijazniti s Katarinino namero, da se posveti Bogu. Temu prigovarjanju je Katarina napravila konec tako, da si je ostrigla lase in s tem pokazala svojo trdno odločitev, da se za vedno daruje Bogu. Oče je bil njen zaveznik in tako je s šestnajstimi leti mogla vstopiti v tretji red sv. Dominika. Dominikanske tretjerednice niso bile redovnice, ki bi živele v samostanu, temveč pobožne žene, ki so se ravnale po določenih pravilih in so živele med svetom. Posvečale so se molitvi in dobrodelnosti. Nosile so tudi posebno obleko, da so se razločevale od drugih žena.

Nekaj časa je bila Katarina usmerjena zgolj na molitev in premišljevanje. Ko ji je bilo kakih dvajset let, se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Od takrat naprej se je odlikovala tudi v dejavni ljubezni. Njena skrb za druge je pritegnila pozornost Siencev. Nekaj se jih je povezalo v nekakšno skupino učencev, v kateri so bili pripadniki različnih družbenih slojev: sodniki, poslanci, slikarji, pesniki, rokodelci, redovniki in redovnice. Tako je Katarina dejavno sodelovala v dogajanjih svojega mesta in Cerkve svojega časa. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila.

Vloga ženske v Katoliški cerkvi v Sloveniji

Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas. Lik Katarine Sienske je eden tistih svetlih vzorov žena, ki jih je Cerkvi in svetu poklonilo 14. stoletje. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, použita od tistega, kar je sama imenovala 'sladke telesne muke', je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. 

Za svetnico jo je razglasil papež Pij II. leta 1461, papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, papež Pavel VI. pa ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice in sicer zaradi njenega znamenitega in obsežnega spisa Knjiga božjega nauka. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Edith Stein/Terezijo Benedikta od Križa in sv. Brigito Švedsko.

Vir: Revija Ognjišče

Papež Benedikt XVI.
Sveta Katarina Sienska: Duhovno materinstvo

Dragi bratje in sestre,

Danes bi vam rad spregovoril o ženi, ki je imela odlično vlogo v cerkveni zgodovini. To je sveta Katarina Sienska. Štirinajsto stoletje, v katerem je živela, je bilo težko obdobje za življenje Cerkve in celotnega družbenega tkiva v Italiji in Evropi. Vendar tudi v trenutkih največjih težav Gospod ne neha blagoslavljati svoje ljudstvo s tem, da razvname svetnike in svetnice, ki zdramijo duha in srce ter zbujajo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od teh. Še danes nam govori in nas spodbuja, da pogumno hodimo svetosti naproti, da bi bili vedno bolj popolni Gospodovi učenci.

Rojena v Sieni leta 1347 v zelo številni družini, je umrla v Rimu leta 1380. Pri 16 letih jo je videnje svetega Dominika nagnilo, da je stopila v tretji dominikanski red, v žensko vejo, imenovano Mantellate. Ostala je v družini, zasebno je napravila obljubo devištva, ko je bila šele doraščajoča. Posvetila se je molitvi, pokori, dobrodelnosti, zlasti v korist bolnih.

Ko se je razširil glas o njeni svetosti, je začela vneto dejavnost duhovnega svetovanja vsem skupinam oseb: plemičem in politikom, umetnikom in preprostim ljudem, posvečenim osebam, klerikom, vključno s papežem Gregorijem XI., ki je v tistem času bival v Avignonu in ga je Katarina energično spodbujala, naj se vrne v Rim. Veliko je potovala, da bi pospeševala notranjo prenovo Cerkve in podpirala mir med stanovi. Tudi zaradi tega jo je sveti Janez Pavel II. hotel razglasiti za sozavetnico Evrope. Stara celina naj nikoli ne pozabi krščanskih korenin, ki so v temelju njene poti, in naj še naprej iz evangelija zajema temeljne vrednote, ki zagotavljajo pravičnost in slogo.

Katarina je veliko trpela, kakor mnogi svetniki. Nekateri so celo mislili, da ji ne smejo zaupati. Leta 1374, šest let pred njeno smrtjo, so celo sklicali generalni posvet dominikancev v Firencah in jo zasliševali. Dodelili so ji učenega in ponižnega redovnika, Raimonda da Capua, prihodnjega generalnega ministra dominikanskega reda. Ta je postal njen spovednik in tudi njen »duhovni sin«. Napisal je prvi popoln življenjepis svetnice. Bila je razglašena za sveto 1461.

Nauk Katarine, ki se je z muko naučila brati in se naučila pisati šele, ko je bila odrasla, je vsebovan v Pogovoru o Božji previdnosti ali Knjigi Božjega nauka, ki je mojstrovina duhovnega slovstva, v njenem Epistolariju (pismih) in v zbirki Molitev. Njeno učenje je tako bogato, da jo je bl. Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Ta naziv se je pridružil naslovu sozavetnice mesta Rima, po volji bl. Pija IX, in naslovu Zavetnice Italije, po odločitvi častitljivega Pija XII.

V nekem videnju, ki se nikoli več  ni izbrisalo iz Katarininega srca in duha, jo je Marija prestavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan, rekoč: »Jaz, tvoj Stvarnik in Odrešenik, se zaročim s teboj v veri, ki jo boš vedno ohranila čisto, dokler ne boš z menoj obhajala svoje večne svatbe v nebesih.«[1] Ta prstan je ostal viden samo njej. V tem izrednem dogodku najdemo živo središče Katarinine vernosti in vsake pristne duhovnosti: to je kristocentričnost. Kristus je zanjo kakor ženin, s katerim ima zaupen odnos občestva in zvestobe. Kristus je dobrina, ki jo ljubi nad vse.

Ta globoka zedinjenost z Gospodom je osvetljena z drugim dogodkom v življenju te znamenite mistikinje: izmenjava srca. Po Raimondu iz Capue, ki je zapisal, kar mu je Katarina zaupala, se ji je Gospod Jezus prikazal tako, da je imel v roki rdeče žareče človeško srce, odprl ji je prsi in vanje položil srce, rekoč: »Predraga hči, kakor sem zadnjič sprejel tvoje srce, ki si mi ga darovala, tako ti zdaj dajem svoje srce, ki bo odslej na mestu, kjer je bilo tvoje«.[2] Katarina je zares živela besede svetega Pavla: »Ne živim jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Kakor sienska svetnica, tako vsak vernik čuti potrebo, da se oblikuje ob čutenju Kristusovega srca, da bi ljubil Bog in bližnjega, kakor ga ljubi Kristus sam. Mi vsi si lahko pustimo preoblikovati srce in se naučimo ljubiti kakor Kristus, v tisti domačnosti z njim, ki jo hrani molitev, premišljevanje Božje besede in zakramenti, zlasti pogosto in pobožno prejemanje svetega obhajila. Tudi Katarina spada k tisti trumi evharističnih svetnikov, s katero sem sklenil svojo apostolsko spodbudo Sacramentum Caritatis.[3] Dragi bratje in sestre, evharistija je izreden dar Božje ljubezni, ki nas nenehno prenavlja, da bi hranil našo pot vere, okrepil naše upanje, razplamtel našo ljubezen, da bi nas napravil vedno bolj podobne Bogu.

Okrog te tako močne in pristne osebnosti se je oblikovala resnična in lastna duhovna družina. To so bile osebe, ki jih je očarala moralna avtoriteta te mlade žene na najvišji stopnji življenja, in včasih tudi vznemirljive zaradi mističnih pojavov, katerim so bile priče, kakor pogosta zamaknjenja. Mnogi so ji stregli in so si šteli v čast, da jih je Katarina duhovno vodila. Rekli so ji »mama«, ker so kot duhovni otroci pri njej zajemali hrano za duha.

Tudi danes Cerkev prejema velik blagoslov od duhovnega materinstva, ki ga gojijo mnoge žene, posvečene ali laikinje, ki v dušah hranijo misel na Boga, krepijo vero pri ljudeh in usmerjajo krščansko življenje k vedno višjim vrhovom. »Sin vam rečem in vas imenujem – piše Katarina, ko se obrača na enega svojih duhovnih sinov, na kartuzijana Giovannija Sabatinija –, kolikor vas rojevam z nenehnimi molitvami in željo pred Bogom, tako kakor mati rodi sina«.[4]Na dominikanskega brata Bartolomeja de Dominici pa se je navadno obračala s temi besedami: »Preljubi in predragi brat in sin v milem Jezusu Kristusu.«

Druga značilnost Katarinine duhovnosti je vezana na dar solza. Solze izražajo izredno in globoko občutljivost, zmožno ganjenosti in nežnosti. Ne redki svetniki so imeli dar solza, podoživljali so vznemirjenost Jezusa samega, ki ni zadrževal in skrival svojega joka pred grobom svojega prijatelja Lazarja in pred Marijino in Martino bolečino, ob pogledu na Jeruzalem in v svojih zadnjih zemeljskih dneh. Po Katarininih besedah se solze svetnikov mešajo s Kristusovo krvjo, o kateri je govorila s tresočimi toni zelo močnimi simboličnimi podobami: »Spominjajte se križanega Kristusa, Boga in človeka … Zazrite se v križanega Kristusa, skrijte se v ranah križanega Kristusa, potopite se v Kristusovi krvi.«[5]   

Tu lahko razumemo, zakaj je Katarina vedno imela največje spoštovanje do duhovnikov, čeprav se je zavedal njihovih človeških pomanjkljivosti. Duhovniki prek zakramentov in besede razdeljujejo zveličavno moč Kristusove krvi. Sinajska svetnica je vedno vabila svete služabnike, tudi papeža, ki ga je imenovala »sladki Kristus na zemlji«, naj bodo zvesti svojim dolžnostim. Vedno je bila ganjena edino zaradi svoje globoke in stanovitne ljubezni do Cerkve. Pred smrtjo je rekla: »Ko se ločujem od telesa, v resnici, použila in darovala sem svoje življenje v Cerkvi in za sveto Cerkev, kar je zame izredna milost«.[6]

Od svete Katarine se torej naučimo najbolj vzvišene učenosti, da poznamo in ljubimo Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev. V Pogovoru o Božji previdnosti z edinstveno podobo opisuje Kristusa kot most, razpet med nebom in zemljo. Ta most oblikujejo tri stopnišča, ki jih sestavljajo Jezusove noge, njegova stran in usta. Ko se duša povzpne na ta stopnišča, prehodi tri stopnje vsakega posvečenega življenja: ločitev od greha, vaja v krepostih in prijetno in ljubeče zedinjenje z Bogom.

Dragi bratje in sestre, naučimo se od svete Katarine pogumno, goreče in iskreno  ljubiti Kristusa in Cerkev. Sprejmimo besede svete Katarine, ki jih beremo v Pogovoru o Božji previdnosti, ob sklepu poglavja, ki govori o Kristusu kot mostu: »Iz usmiljenja si nas umil v Krvi, iz usmiljenja si se hotel pogovarjati z ustvarjenimi bitji. O nespametnež ljubezni! Ali ti ni bilo dovolj, da si postal človek, ampak da si hotel tudi še umreti! … O usmiljenje!  Srce mi vzplameneva ob misli nate. Naj se obrnem kamorkoli, ničesar drugega ne najdem kakor usmiljenje«.[7]

Hvala.

Benedikt XVI., Insegnamenti di Benedetto XVI, VI 2,2010, Libreria Editrice Vaticana, Città del Vaticano 2011, 904-908. – Kateheza dne 24. novembra 2010. – Prevedel Anton Štrukelj.