11. oktobra 2022 mineva 60 let od slovesnega odprtja Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Ob tej priložnosti bo papež Frančišek daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu ob 17.00.

Leta 1962 je papež Janez XXIII. slovesno odprl Drugi vatikanski koncil, ki j je v letih 1962–1965 potekal v Vatikanu.

Vesoljni cerkveni zbor oz. ekumenski koncil

Vesoljni cerkveni zbor oz. ekumenski koncil je zborovanje škofov celotne Cerkve, ki je namenjeno razpravi o zadevah, ki se nanašajo na Cerkev v celoti, njen nauk ali doktrino, bogoslužno prakso in temeljne verske resnice.

Beseda ekumenski je grškega izvora in pomeni naseljeno. Ekumenski koncil je torej zborovanje, ki obsega celoten naseljeni svet (v prvih stoletjih krščanstva je to pravzaprav pomenilo rimski imperij).

V prvih stoletjih krščanstva je ekumenski koncil v resnici pomenil sestanek vseh krščanskih Cerkva. Po razkolu med Vzhodom in Zahodom (1054), so se spremenila mnenja o tem, katere Cerkve morajo biti vključene, da se koncil še lahko pojmuje kot ekumenski. Danes katoličani in pravoslavni kristjani (pa tudi nekateri protestanti) priznavajo avtoriteto prvih sedmih ekumenskih koncilov, pri nadaljnjih koncilih pa prihaja do razlik.

Bistveni del vsakega ekumenskega koncila so sprejeti sklepi. Ti sklepi se imenujejo kánoni (grško κανονες [kanones] = pravila, zapovedi).

Družina: 60 let II. vatikanskega koncila: pet vprašanj in odgovorov

Seznam vesoljnih cerkvenih zborov 

1. Prvi nicejski vesoljni cerkveni zbor je potekal leta 325 v Niceji (Nikeji). Zavrnili so arianizem in kvartodecimanizem, potrdili pa so nicejsko veroizpoved, ki se še danes moli kot temeljni krščanski obrazec izpovedi vere.

2. Prvi carigrajski koncil je potekal leta 381 v Carigradu. Dopolnili so nicejsko veroizpoved, ki je znana kot nicejsko-carigrajska veroizpoved. Koncil je prepovedal samovoljno spreminjanje veroizpovedne molitve.

3. Efeški koncil je potekal leta 431 v Efezu. Na koncilu so ovrgli teze zmotnega teološkega nauka nestorianizma in potrdili uporabo poimenovanja, da je Marija Božja mati (Bogorodica).

4. Kalcedonski koncil je potekal leta 451 v Kalcedonu. Na koncilu so zavrnili monofizitizem (nauk, da ima Kristus samo eno naravo) in podrobneje razdelali nauk o dveh naravah Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog (ima Božjo naravo) in pravi človek (ima človeško naravo). Sprejeli so tudi kalcedonsko veroizpoved. Tega koncila (in naslednjih) ne sprejemajo orientalske pravoslavne Cerkve, ki jih zaradi tega imenujemo tudi predkalcedonske Cerkve.

5. Drugi carigrajski koncil je potekal leta 553 v Carigradu. Na koncilu so potrdili sklepe prejšnjih koncilov in arianizem, nestorianizem in monofizitizem ponovno obsodili kot krivoverstva.

6. Tretji carigrajski koncil je potekal v letih 680–681 v Carigradu. Na koncilu so ponovno obsodili monofizitizem in potrdili, da sta v Jezusu Kristusu prisotni Božja in človeška narava, ki sta nepomešani, vendar združeni v eni sami osebi.

Koncil Quintesextum (»Peto-šesti« koncil) ali Trulski koncil je potekal leta 692 v kraju Trullo (na ozemlju današnje Italije). Ta koncil je bil predvsem administrativne narave. Številne pravoslavne Cerkve ga štejejo za del tretjega carigrajskega koncila, Katoliška Cerkev pa ga ne šteje za ekumenski koncil.

7. Drugi nicejski koncil je potekal leta 787 v Niceji (Nikeji). Na koncilu so zavrnili poglede ikonoklastov in dovolili izdelavo in češčenje svetih podob (ikon), pod pogojem, da verniki ne molijo ikon, pač pa se preko likovne upodobitve približujejo Bogu. Tega sklepa ne priznavajo nekatere današnje protestantske Cerkve.

8. Četrti carigrajski koncil, ki ga priznava Katoliška Cerkev, je potekal v letih 869–870 v Carigradu. Fotija I. so odstavili z mesta carigrajskega patriarha zaradi proceduralnih napak pri odstavitvi njegovega predhodnika.

Četrti carigrajski koncil, ki ga priznavajo vzhodne pravoslavne Cerkve, je potekal v letih 879–880 v Carigradu. Na koncilu so Fotija I. potrdili za carigrajskega patriarha in obsodili tiste, ki spreminjajo nicejsko-carigrajsko veroizpoved.

9. Prvi lateranski koncil je potekal leta 1123 v Rimu. Na koncilu so govorili zlasti o pravici do postavljanja škofov. Potrdili so wormski konkordat. Priznava ga samo Katoliška Cerkev.

Peti carigrajski koncil, ki ga priznavajo vzhodne pravoslavne Cerkve, je potekal v letih 1341–1351 v Carigradu. Na koncilu so potrdili teološke nauke Gregorja Palamasa in zavrgli ideje Varlaama (Barlaama) Kalabrijskega, ker je bil preveč zahodno usmerjen.

Jeruzalemska sinoda je potekala leta 1672 v Jeruzalemu. Za vzhodne pravoslavne Cerkve ima pomen ekumenskega koncila, vendar se uradno imenuje sinoda in ne koncil. Na sinodi so definirali odnos pravoslavnih Cerkva do Katoliške Cerkve. Določili so tudi pravoslavni svetopisemski kánon.

Nobeden od kasnejših koncilov za pravoslavne Cerkve nima statusa vesoljnega cerkvenega zbora.

10. Drugi lateranski koncil je potekal leta 1139 v Rimu. Na koncilu so uveljavili duhovniški celibat (obvezno neporočenost) in uredili pravila glede oblačil pri bogoslužju.

11. Tretji lateranski koncil je potekal leta 1179 v Rimu. Na koncilu so določili, da papeža izbirajo samo kardinali z dvotretjinsko večino, obsodili so simonijo (prodajanje cerkvenih služb ali duhovnih dobrin za denar) in uveljavili načelo, da škofovskega posvečenja ne smejo prejeti mlajši od 30 let.

12. Četrti lateranski koncil je potekal leta 1215 v Rimu. Na koncilu so govorili o transsubstanciaciji (prebistvenju kruha in vina v Jezusovo telo in kri pri evharistični daritvi) in o papeškem primatu. Določili so obveznost vsakoletne spovedi in obhajila.

13. Prvi lyonski koncil je potekal leta 1245 v Lyonu v Franciji. Na koncilu so predpisali kardinalske rdeče čepice (solideo). Razpisali so posebno dajatev za osvoboditev Svete dežele. Odstavili so cesarja Friderika II.

14. Drugi lyonski koncil je potekal leta 1274 v Lyonu v Franciji. Na koncilu so poskušali doseči ponovno združitev z vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami, potrdili so frančiškanski in dominikanski red, potrdili so tudi dajatve za Sveto deželo (za križarske vojne). Tam je nastala uredba o konklavu (postopkih za izvolitev novega papeža).

15. Viennski koncil je potekal v letih 1311–1312 v kraju Vienne v Franciji. Razpustili so templjarski red, predmet razprav je bil tudi frančiškanski spor glede uboštva.

Koncil v Pisi leta 1409 nima številke, ker ga ni sklical papež. Na koncilu so poskušali rešiti problem dveh vzporednih papežev: Gregorja XII. v Rimu in Benedikta XIII. v Avignonu in sicer tako, da so razglasili oba za neveljavna in postavili novega papeža Aleksandra V. Nasledil ga je Janez XXIII., danes uradno označen kot protipapež Janez XXIII., ker bi ga lahko zamenjali s papežem Janezom XXIII. iz 20. stoletja. Odločitev je problem povečala, saj so bili od takrat naprej aktualni kar trije papeži hkrati.

16. Konstanški koncil je potekal v letih 1414–1418 je razrešil problem vzporednega papeštva. Papež Gregor XII. se je odpovedal papeževanju, odstavljena pa sta bila papež Janez XXIII. in papež Benedikt XIII. Na drugem delu koncila so imenovali papeža Martina V. Prej našteti vzporedni papeži so odstopili oziroma umrli, preden je papež Martin V. uveljavil svojo oblast. Na koncilu je bil obsojen Jan Hus.

17. Baselsko-ferrarsko-florentinski koncil je potekal v letih 1431–1445 v vseh naštetih krajih. Poskušal je doseči ponovno združenje zahodnega in vzhodnega krščanstva. V praksi je po tem koncilu nekaj manjših vzhodnih Cerkva stopilo v unijo s Katoliško Cerkvijo. Te Cerkve danes imenujemo uniatske ali Cerkve vzhodnega obreda. Do večjega zedinjenja ni prišlo.

18. Peti lateranski koncil je v letih 1512–1517 potekal v Rimu in je bil namenjen notranji prenovi Katoliške Cerkve. Opredelili so versko resnico o neumrljivosti duše posameznega človeka.

19. Tridentinski koncil je potekal v letih 1545–1563 v Tridentu (danes Trento v Italiji). Koncil je bil odgovor na izziv, ki ga je za Katoliško Cerkev predstavljal začetek protestantizma. Na koncilu so vpeljali Katekizem Katoliške Cerkve, določili standarde obredov v Katoliški Cerkvi (zakramenti in mašna daritev) in dokončno potrdili svetopisemski kánon. Govorili so tudi o izvirnem grehu in opravičenju ter češčenju svetnikov.

20. Prvi vatikanski koncil je potekal leta 1870 v Vatikanu. Potrdili so papeški primat (prvenstvo) in določili pravilo papeške nezmotljivosti. S tem je nastal nekakšen razkol, saj se z naukom papeške nezmotljivosti nekateri niso strinjali. Nastala je Starokatoliška Cerkev, ki tega določila ne priznava. Koncilski očetje so postavili tudi definicijo katoliške vere.

21. Drugi vatikanski koncil je v letih 1962–1965 potekal v Vatikanu. Sklical ga je papež Janez XXIII. (1958–1963), nadaljeval in dokončal pa papež Pavel VI. (1963–1978). Razpravljali so o prenovi Katoliške Cerkve in o pobudah za večje sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami (ekumensko gibanje). Preuredili, poenostavili in pastoralno osmislili so glavne obrede, ki med drugim vključujejo več sodelovanja laikov. Koncil je pri bogoslužju namesto predhodno obvezne latinščine dovolil tudi uporabo domačega jezika. Koncilski odloki vsebujejo:

• štiri konstitucije: o liturgiji (bogoslužju), Cerkvi, Božjem razodetju in Cerkvi v sedanjem svetu;
• devet odlokov: o sredstvih družbenega obveščanja (medijih), ekumenizmu, vzhodnih Cerkvah, pastirski službi škofov, redovnikih, duhovniški vzgoji, laiškem apostolatu, misijonski dejavnosti Cerkve, službi in življenju duhovnikov;
• tri izjave: o krščanski vzgoji, nekrščanskih verstvih ter o verski svobodi.

Besedilo je delno povzeto iz splošnega uvoda Antona Strleta v Koncilske odloke, Družina, 2004.